Kardinal Ouellet nadškofu Viganóju: To ne more priti od Svetega Duha!

Svet | 08.10.2018, 16:01 Marjana Debevec

Prefekt vatikanske Kongregacije za škofe, kardinal Marc Ouellet, se je v odprtem pismu odzval na očitke nekdanjega vatikanskega diplomata, svojega sobrata nadškofa Carla Marie Viganoja, proti papežu in Vatikanu. V zapisu, ki ga je objavil vatikanski tiskovni urad, se Ouellet neposredno obrača na nekdanjega papeškega nuncija v Washingtonu. Ta je Ouelleta konec letošnjega septembra izzval, naj razkrije dokumente, ki naj bi dokazovali domnevno neustrezno ravnanje Vatikana v zvezi z očitki proti nekdanjemu washingtonskemu nadškofu Theodorju McCarricku.

OBJAVLJAMO NAŠ PREVOD OUELLEJEVEGA PISMA:

Dragi sobrat Carlo Maria Viganó,

v zadnjem pismu medijem, v katerem si obtožil papeža Frančiška in rimsko kurijo, me spodbujaš, naj povem resnico o dejstvih, ki jih razlagaš kot razširjeno korupcijo, ki je preplavila cerkveno hierarhijo vse do najvišje ravni. S papeškim dovoljenjem kot prefekt Kongregacije za škofe tukaj dajem svoje osebno pričevanje o dogodkih povezanih z upokojenim washingtonskim nadškofom Theodorjem McCarrickom in o njegovih domnevnih povezavah s papežem Frančiškom, ki so predmet tvoje odmevne javne obtožbe, ter tudi o tvoji zahtevi po papeževem odstopu. To osebno pričevanje pišem na temelju osebnih stikov in arhivskih dokumentov iz omenjene kongregacije, ki so trenutno predmet preiskave, da bi osvetlili ta žalosten primer.

Dovoli mi, da ti predvsem popolnoma iskreno in na podlagi dobrega sodelovanja, ki je vladalo med nama, ko si bi nuncij v Washingtonu, rečem da se mi tvoje sedanje stališče zdi nerazumljivo in vredno skrajnega obžalovanja, ne le zaradi zmede, ki jo povzroča v Božjem ljudstvu, ampak tudi zato, ker so tvoje obtožbe močno prizadele sloves škofov, naslednikov apostolov.

Spominjam se, da sem nekaj časa užival tvoje spoštovanje in zaupanje, sedaj pa opažam, da sem v tvojih očeh izgubil dostojanstvo, ki si mi ga priznaval in to le zato, ker sem v služenju, ki mi ga je sveti oče zaupal v Cerkvi, ostal zvest njegovim smernicam.

Ali ni občestvo s Petrovim naslednikom izraz naše poslušnosti Kristusu, ki nas je izbral in nas podpira s svojo milostjo? Moja razlaga apostolske spodbude Radost ljubezni, nad katero se pritožuješ, je del te zvestobe živi tradiciji, katere zgled nam je dal Frančišek z nedavno spremembo Katekizma katoliške Cerkve na področju smrtne kazni.

Preidimo k dejstvom. Praviš, da si 23. junija 2013 obvestil papeža Frančiška o primeru McCarrick in sicer na avdienci, ki so se je udeležili tudi drugi papeževi predstavniki, ki so se z njim srečali prvič. Lahko si predstavljam koliko izgovorjenih in pisnih informacij je takrat prejel o raznih ljudeh in situacijah.

Globoko dvomim, da ga je McCarrick tako močno zanimal kot bi nas ti rad prepričal, saj je bil 82-letni nadškof v pokoju in že sedem let brez zadolžitev. Poleg tega tudi pisna navodila, ki jih je zate pripravila Kongregacija za škofe na začetku tvojega službovanja leta 2011, niso govorila o McCarricku, razen tega kar sem ti ustno rekel o upokojenem škofu, da mora zaradi govoric, ki so se širile o njegovem ravnanju v preteklosti, upoštevati določene omejitve.

Od 30. junija 2010, ko sem nastopil službo prefekta te kongregacije, nisem o primeru McCarrik govoril na nobeni avdienci pri papežu Benedikt XVI. in papežu Frančišku, razen seveda v zadnjih dneh po njegovem odstopu iz kardinalskega zbora. Od nekdanjega kardinala, ki se je upokojil leta 2006, se je pričakovalo, da ne potuje in da se ne pojavlja v javnosti, da ne bi vzbujal novih govoric.

Napačno je predstavljati ukrepe, ki jih je glede njega sprejel papež Benedikt XVI., kot kazni, ki jih je potem papež Frančišek ukinil. Potem ko sem ponovno pregledal arhive, ugotavljam, da ne obstajajo dokumenti o tem, ki bi jih podpisala eden ali drugi papež. Niti ni zapisa o avdienci mojega predhodnika kardinala Giovannija Battiste Reja, ki naj bi od upokojenega nadškofa McCarricka zahteval življenje v tišini in zasebnosti. Razlog pa je v tem, da takrat za razliko od danes, še nismo imeli na voljo zadostnih dokazov o njegovi krivdi.

Zato je kongregacija delovala previdno, moja pisma in pisma mojega predhodnika pa so ga preko apostolskega nuncija Pietra Sambija in potem prek tebe pozivala k skritemu življenju v molitvi in pokori in sicer v njegovo dobro in dobro celotne Cerkve.

Njegov primer pa bi postal predmet novih disciplinskih ukrepov, če bi nam nunciatura v Washingtonu ali katerikoli drug vir posredovala nove in odločilne podatke o njegovem ravnanju. Iz spoštovanja do žrtev in potrebe po pravičnosti, si želim, da bi preiskava, ki poteka v ZDA in v rimski kuriji, končno prinesla celovit kritičen pogled na postopke in okoliščine tega žalostnega primera, da se takšni dogodki v prihodnosti ne bi več ponavljali.

Kako je mogoče, da je ta človek Cerkve, katerega nedoslednost danes poznamo, večkrat napredoval, in sicer vse do tega, da je zasedel najvišja kot washingtonski nadškof in kardinal? Sam sem nad tem zelo začuden in priznavam napake v postopku izbiranja v njegovem primeru. Vendar pa, brez spuščanja v podrobnosti, moramo razumeti, da odločitve, ki jih je sprejel papež, temeljijo na informacijah, ki jih je imel v tistem, trenutku in da so predmet previdne sodbe, ki ni nezmotljiva.

Zdi se mi krivično sklepati, da so bili zadolženi za prvo izbiro, pokvarjeni, čeprav bi bilo treba zaradi nekaterih pričevanj v tem primeru opraviti nadaljnje preiskave. Prelat sam/McCarrick pa se je znal zelo sposobno braniti pred vsemi dvomi o njem. Po drugi strani pa nas domneva, da so lahko v Vatikanu osebe, ki prakticirajo in podpirajo ravnanja, ki so nasprotna vrednotam evangelija na področju spolnosti, ne pooblašča, da posplošujemo, ali pa da tega ali onega, celo svetega očeta, označimo za nevrednega ali celo sokrivca. Ali se ne bi morali služabniki resnice izogibati obrekovanju?

Dragi papeški predstavnik v pokoju, iskreno ti rečem, da se mi z vseh vidikov zdi neverjetno obtoževati papeža Frančiška, da je pri polni zavesti prikril primer tega domnevnega spolnega iztirjenca in da je torej pajdaš korupcije, ki se širi v Cerkvi, ter da zato ni vreden nadaljevati svoje prenove kot prvi pastir Cerkve. Ne morem razumeti, kako si se pustil prepričati tej pošastni neutemeljeni obtožbi. Frančišek ni imel nobene povezave z napredovanji McCarricka v New Yorku, Mutuchenu, Newarku in Washingtonu. Vzel pa mu je njegovo kardinalsko čast, ko je postala jasna in verodostojna obtožba o njegovih zlorabah mladoletnih.

Nikoli nisem slišal papeža Frančiška, da bi omenjal tega tako imenovanega velikega svetovalca njegovega pontifikata v zvezi z imenovanji v Ameriki, čeprav papež ne skriva svojega zaupanja v nekatere prelate.

Mislim si, da ti niso med tvojimi izbranci, niti med prijatelji, ki podpirajo tvojo razlago dejstev. Zdi pa se mi povsem nesmiselno, da izkoriščaš senzacionalni škandal spolnih zlorab v ZDA za to, da bi moralni avtoriteti tvojega nadrejenega, torej samega papeža, naložil nezaslišano in nezasluženo krivdo.

Imam ta privilegij, da se že dolgo časa vsak teden srečam s papežem Frančiškom, da obravnavava imenovanja škofov in probleme, ki so povezani z njihovim vodenjem škofij. Dobro vem, kako on obravnava ljudi in probleme: z veliko ljubeznijo, usmiljenjem, pozornostjo in resnostjo, kar si tudi sam izkusil.

Ko sem bral sklep tvojega zadnjega pisma, ki je navidez zelo duhovno, v katerem vržeš dvom na njegovo vero, se mi je to zdelo zares preveč sarkastično in celo bogokletno! To ne more priti od Svetega Duha.

Dragi sobrat, zares bi ti rad pomagal znova najti občestvo z njim, ki je vidno zagotovilo občestva Katoliške Cerkve. Razumem, da so grenkobe in razočaranja zaznamovala tvojo pot služenja Svetemu sedežu, ne moreš pa skleniti svojega duhovniškega življenja v odprtem in škandaloznem uporu, ki povzroča bolečo rano Kristusovi nevesti, za katero misliš, da ji služiš bolje tako, da poglabljaš razdeljenosti in zbeganost v Božjem ljudstvu!

Kako naj drugače odgovorim na tvoje vprašanje kot z besedami: pridi iz skrivališča, obžaluj upor in si povrni boljši odnos do svetega očeta, namesto da zaostruješ sovraštvo do njega. Kako lahko obhajaš sveto mašo in izgovarjaš njegovo ime? Kako lahko moliš rožni venec, prosiš nadangela Mihaela in Božjo Mater in obenem obsojaš njega, ki ga ona varuje in spremlja vse dni njegovega težkega in pogumnega služenja?

Če papež ne bi bil mož molitve, če bi bil navezan na denar, če bi podpiral bogate na račun revnih, če ne bi pokazal neutrudne energije, da bi sprejel vse uboge in jim daroval velikodušno tolažbo svoje besede in dejanj, če ne bi pomnožil vseh mogočih sredstev za oznanjevanje in podelitev veselja evangelija vsem v Cerkvi in izven njenih nevidnih meja, če ne bi ponudil roke družinam, zapuščenim, ostarelim, bolnim na duši in na telesu in predvsem mladim v iskanju sreče, bi mogoče lahko imeli raje koga drugega, ki bi bil po tvojem diplomatsko in politično drugače naravnan.

Sam pa ne morem postaviti pod vprašaj njegove osebne integritete, njegove predanosti poslanstvu in predvsem karizme in miru, ki sta v njem po Božji milosti in v moči Vstalega.

V odgovor na tvoj nepravični in neutemeljen napad, dragi Viganó, zaključujem, da je obtožba politični konstrukt, brez pravega temelja, ki bi lahko obtožil papeža, in ponavljam, da ta obtožba globoko rani občestvo Cerkve. Bog daj, da bi se ta očitna krivica kmalu popravila in bi tudi ti prepoznal papeža Frančiška v tem, kar je: pastir, sočuten in trden oče, preroška milost za Cerkev in za svet. Naj z veseljem in polnim zaupanjem nadaljuje svojo misijonarsko reformo, v zavedanju, da lahko računa na molitve Božjega ljudstva in obnovljeno solidarnostjo celotne Cerkve, ki je združena z Marijo, Kraljico rožnega venca.

Kardinal Ouellet

prefekt Kongregacije za škofe