125. obletnica župnije Svetega Vida
Slovenci po svetu | 08.10.2018, 15:01 Matjaž Merljak
Bil je praznični dan v Clevelandu, ko je župnija Svetega Vida obhajala 125. obletnico ustanovitve.
Slavolok nad vrati pri vhodu je pozdravil vernike. Procesija z narodnimi nošami, veterani in pa duhovščina s škofom na čelu je procesila v cerkev ob zvokih zvonov in prelepega petja združenih zborov pod vodstvom plemenitega vodje Janeza Sršena.
Ob nabito polni cerkvi se je pelo ob zvokih orgel, godalnega orkestra in godbe na pihala. Še sam škof se je zahvalil za ubrano, mogočno petje. Med nagovorom se je celo pošalil glede prvega župnika Hribarja in rekel, da mu je tedanji škof Horstman ukazal, naj ustanovi novo župnijo. Kako in kaj, je bil sam sebi pripisan. Škof Perez je dejal, da sam tega nebi utegnil storiti.
Po maši je sledil slavnostni banket v dvorani Slovenskega narodnega doma, ki stoji v bližini župnije. Slavnostni govornik je bil Dick Russ, televizijski napovedovalec. Zapeli so tudi Fantje na vasi in nagovoril nas je tudi župnik sam. Lepo praznovanje 125-letnice župnije, ki povezuje in služi Slovencem.
Morda 125-letnica ni že tako visoka, če primerjamo župnije in cerkve v Sloveniji, a za mlado, manj kot četrt tisočletja staro Ameriko, je pa letnica kar zavidljiva. Seveda je treba upoštevati, da je baje prvi Slovenec prišel v to naše mesto Cleveland tam okrog leta 1881. Naj tu omenim, da je bil prvi Slovenec v tej deželi misijonar Anton Kappus. Prišel je leta že 1687 in služil po Božji volji na zahodni strani dežele. Bolj poznan je pa seveda Friderik Baraga, ki je prišel leta 1830 in služboval med ameriški Indijanci. Med tem so bili tudi slovenski priseljenci, ki so se vojskovali v vojski za neodvisnost že v času prvega predsednika Georga Washingtona.
Prvemu Slovencu v Clevelandu je sledilo več prišlecev, povečini mladi fantje. Želeli so si prihraniti nekaj denarja in se potem vrniti domov. A življenjska usoda je bila drugačna. Ustanovili so malo naselbino in si zaželeli tudi moliti Boga v svojem jeziku. Iz Slovenije so zaprosili naj pride mladi bogoslovec, Vid Hribar in dovrši šolanje tu in je bil posvečen v duhovnika julija meseca leta 1893. Naslednji mesec je pa že imel prvo slovensko mašo kot gost v nemški župniji svetega Petra.
Vid Hribar je župnikoval 14 let in si pridobil naslov monsignor. Pod njegovim vodstvom je soseska nabavila parcelo junija 1894 in meseca novembra istega leta je bila prva slovenska maša v novi leseni cerkvi na lokaciji, kjer danes stoji svetoviška dvorana. Leta 1902 je bila cerkev povečana in tudi šola je bila ustanovljena. Učiteljice so bile sestre Notre Dame, ki so poučevale vse skoraj do konca šole pred nekaj leti.
Leta 1907 je bil Hribar premeščen in na njegovo mesto je bil postavljen Bartolomej Ponikvar kot drugi župnik svetega Vida. On je služboval 45 let, vse do njegove smrti leta 1952. V njegovem času je bila zgrajena nova šola leta 1912. Sedanja cerkev je bila zgrajena z dvema zvonikoma leta 1932, čeprav v težkih ekonomskih časih. Ponikvar je tudi ustanovil več župnijskih organizacij in si pridobil naslov monsignor za njegovo pospeševanje in rasti župnije.
Župnija si je pridobila lepo število novih župljanov, to posebno leta 1949, ko so se priselili novi priseljenci, slovenski begunci, ki so se umaknili komunističnih likvidacij. Ti so močno pospešili življenje župnije, saj so se polnoštevilčno vključili življenju slovenske cerkve.
Po Ponikvarjevi smrti je škof postavil novega župnika in to župljana Lojzeta Baznika. V njegovem času je bila zgrajena nova dvorana, kjer je prvotno stala prva lesena cerkev. Tudi so bile ustanovljene nove organizacije kot npr. mešani pevski zbor Korotan 1952 leta in folklorna skupina Kres leta 1954. Ta na pobudo škofa Gregorija Rožmana, ki je tiste čase stanoval kot gost v slovenski župniji svetega Lovrenca. V tistih časih je župnija res cvetela, saj je bilo branih po pet, šest svetih maš vsako nedeljo. Baznik je bil po 14-ih letih premeščen v manjšo župnijo.
Počil je čas za novega gospodarja župnije. Na to mesto je prišel Rudolf Praznik kot četrti župnik. Zaradi slabega zdravja je župnikoval samo štiri leta, saj je leta 1975 po dolgi bolezni preminul.
Čas je spet prišel za domačega duhovnika v osebi A. Edvarda Pevca. Pevec je bil dolgoletni vikar in vodja semenišča. Čeprav prisrčen duhovnik in orator, je bil zapustil župnijo leta 1979, ko je bil imenovan kot pomožni škof clevelandski.
Kot šesti župnik je bil postavljen za župnika, takratni kaplan, Jože Božnar. Jože Božnar je bil kanadski priseljenec in tam študiral v semenišču. Na pobudo monsignorja Baznika se je preselil v Cleveland in dokončal svoje študije in pel novo mašo. Kot kaplan je služil za kratek čas v eni izmed clevelandskih župnij in kmalu bil poklican k svetem Vidu. Takrat je župnija svetega Vida imela dva mlada kaplana, Božnarja in sedanjega župnika Marije Vnebovzete, Janeza Kumšeta. Bila sta dobra prijatelja in to ostala do danes.
Pod Božnarjevim vodstvom je bila na novo prepleskana in obnovljena cerkev za stoto obletnico župnije, kakor tudi orgle so bile temeljito prenovljene. V njegovih 39-ih letih župnikovanja, poleg obnove cerkve je bila zgrajena stanovanjska stavba za starejše župljane, kjer brezskrbno živijo srebrnolasci. Žal pa število župljanov upada. Mnogi so se preselili v predmestja in se vrnejo le še ob večjih praznikih.
