Umrl Alojz Rebula

Slovenija | 24.10.2018, 10:00

Včeraj zvečer je v 95. letu starosti umrl slovenski pisatelj, esejist, dramaturg in prevajalec Alojz Rebula. Kot so sporočili njegovi svojci, bo pogreb v družinskem krogu. Žalna slovesnost bo v Ljubljani.

Pisatelj in prevajalec Alojz Rebula se je rodil v Šempolaju pri Trstu. Med letoma 1936 in 1940 je obiskoval italijansko klasično gimnazijo v Gorici in jo od 1940 do 1944 nadaljeval v Vidmu, kjer je tudi maturiral. Leta 1949 je diplomiral iz klasične filologije na Univerzi v Ljubljani, kjer je študiral tudi arheologijo in angleščino. Po literarnem nastopu v Slovenski filharmoniji leta 1951 je bil aretiran, vse do konca komunistične oblasti je bil nadzorovan s strani tajne politične policije. Leta 1960 je v Rimu doktoriral z disertacijo o Dantejevi Božanski komediji v slovenskih prevodih. Do upokojitve je poučeval latinščino in grščino na višjih srednjih šolah s slovenskim učnim jezikom v Trstu.

Sodil je med redke predstavnike slovenske literature v Italiji, ki so ustvarjali vse povojno obdobje. Njegov pisateljski opus obsega črtice, novele in romane s tematiko umetnosti, slovenske narodne usode na Tržaškem ter refleksivno dnevniško in potopisno prozo. Svoj prvi roman Devinski sholar (1954) je napisal za Literarne vaje slovenskih šol na Tržaškem.

Kljub častitljivi starosti je Rebula še vedno ustvarjal. Nazadnje je lani pri Celjski Mohorjevi družbi izšel njegov roman Korintski steber, v katerem se je posvetil vlogi slovenskega krščanskega socializma med vojnim dogajanjem. Pri založbi so o Rebuli zapisali, da je bil plodovit romanopisec in esejist z občutkom za socialna vprašanja ter narodnostno in manjšinsko problematiko, njegovi dnevniški zapisi pa so bili osredotočeni na eksistencialne in intelektualne teme vsakdanjosti.

Od leta 2009 je bil Rebula redni član SAZU, in je prevajal latinsko, grško in italijansko književnost. Bil je tudi prevajalec antičnih besedil in Svetega pisma ter aktiven publicist.

Za svoje delo je prejel več nagrad, med njimi nagrado Prešernovega sklada in Prešernovo nagrado za literarni opus. Večkrat so ga nagradili tudi v Italiji. Med drugim ga je predsednik Giorgio Napolitano leta 2012 imenoval za velikega častnika viteškega reda za zasluge za Republiko Italijo. Decembra lani sta z ženo, pisateljico Zoro Tavčar, prejela častno priznanje Boruta Meška za življenjsko delo. Bil je tudi član Papeške akademije v Rimu.

Ob 90-letnici mu je predsednik Borut Pahor izročil zlati red za zasluge za izjemen prispevek k uveljavljanju slovenskega jezika, kulture in slovenstva v zamejstvu, Slovenska škofovska konferenca pa mu je podelila najvišje cerkveno priznanje - odličje sv. Cirila in Metoda.

Ob izročitvi so škofje v utemeljitvi zapisali, da »življenjsko delo Alojza Rebule v literarnem opusu združuje življenjsko realističen in filozofsko razmišljujoči slog, ki odpira aktualna verska vprašanja sodobnega krščanstva. Njegovo služenje Cerkvi preko pisane besede izhaja iz čudenja nad skrivnostjo Božjega učlovečenja, kar spremeni vsako literarno ali kolumnistično delo v pričevalski izdelek in besedilo veroizpovedi, credo. V svoji literarni izpovedi pisatelj izraža pristen življenjski utrip, ki ga preleta s svojim Bogoiskateljstvom ter hkrati s krščanskim upanjem premaguje človeško tragiko«.

Vest o smrti je Rebule je pretresla mnoge. Slovenski škofje izrekajo ženi Zori Tavčar ter svojcem iskreno sožalje in se pokojnega ter njegove družine spominjajo v molitvi. Kardinal Franc Rode je ob smrti Rebule zapisal: »Končno je dobil odgovor, ta neugnani spraševalec, ta strastni radovednež, ta nepomirljivi vrtalec v skrivnost sveta in zgodovine, končno je dobil odgovor. Zdaj ve: vse je ljubezen. Na dnu vsega je nedoumljiva, prvotna, večna milina in ta je ljubezen. Ranljiva ljubezen, na videz nemočna pred zlom, a končno – zanj zdaj – zmagovita. Kaj je moralo biti zate, dragi prijatelj, srečanje s to ljubeznijo? Kako si osupel, kako si zavriskal, kako si s knežjo ponižnostjo pokleknil pred Jagnje in se mu poklonil: Patrem immensae maiestatis! In kaj si občutil, si zdržal? – Ko te je prižel na prsi in ti rekel: Moj si! Večno pri meni, zvesti, hrabri, ponižni in ponosni zastavonoša Besede. Večno v moji svetlobi, večno v slavi svetih.«

V svoji literarni dejavnosti se je Rebula loteval različnih zvrsti, od novele (Vinograd rimske cesarice, Snegovi Edena) do romana (V Sibilinem vetru, Jutri čez Jordan, Kačja roža, Jutranjice za Slovenijo), dnevnika (Gorje zelenemu drevesu, Previsna leta, Ko proti jutru gre) in eseja (Na slovenskem poldnevniku).

Kot je v pogovoru za Radio Ognjišče dejal dr. Edi Kovač, je bil Rebula prvi, ki je uvedel biblični roman (Jutri čez Jordan), bil je prvi, ki je pisal o osamosvojitvi, bil pa je tudi velik kristjan. Večkrat sta govorila o veri, vselej je izražal hvaležnost za to, da jo ima, da mu je dana, veliko je molil rožni venec, veliko razmišljal. »Imel sem to srečo, da sem se prijateljsko družil z njim in v enem zadnjih pogovorov mi je dejal, da še nihče od njegovih prijateljev, ki so odšli v večnost, ni prišel povedat, kako je tam. Pa sem mu dejal, da bo to sam odkril. Zasmejal se je. Ko sem ga pred nekaj dnevi blagoslovil ob odhodu, sem slutil, da ga zadnjič vidi. Tudi on je to čutil in njegov smehljaj je bil blažen, občutek sem imel, da se mi nekdo nasmiha ljubeznivo, dobrohotno iz večnosti.«