Dan paliativne oskrbe - spremljanja umirajočih
Slovenija Tone Gorjup
Drugo soboto v oktobru obeležujemo dan paliativne oskrbe in hospica, v ospredju katerega je skrb za umirajoče. V Sloveniji ga letos zaznamujejo različni dogodki, ki se vrstijo skozi vest teden. Pri Sv. Jožefu v Celju je bil v ponedeljek na sporedu pogovor o življenju in smrti. Onkološki inštitut je imel strokovni posvet o trenutni paliativni oskrbi bolnikov z rakom. Hiša Ljubhospic je v sodelovanju s Svetovnim etosom pripravila okroglo mizo o odnosu do umiranja s poudarkom na duhovni oskrbi. V Cankarjevem domu je bila v četrtek okrogla miza z naslovom Moč besede v paliativni oskrbi - neslutene razsežnosti.
Pri lazaristih na Jožefovem hribu nad Celjem imajo redna ponedeljkova srečanja s skupnim naslovom Pogovori o življenju in smrti, ki jih vodita Metka Klevišar in Julka Žagar, pionirki na področju spremljanja umirajočih v Sloveniji. Gre za odkrit pogovor o bolezni, o starosti in o smrti ter izmenjavo izkušenj.
Na onkološkem inštititu je spremljanje umirajočih sestavni del pomoči bolnikom, ki imajo neozdravljivo bolezen. Strokovni direktor Viljem Kovač je poudaril, da stremijo predvsem h kakovosti življenja in dodal: „Sodoben paliativen pristop je multidisciplinaren: v tem smislu, da pri njem sodelujemo zdravniki različnih strok, primarno zdravniki, ki se posebej ukvarjajo s paliatino oskrbo. Ti potem vpeljejo ostale zdravnike in druge zaposlene v zdravstvu.“ Vodja oddelka za paliativno oskrbo inštitutu Maja Ebert Moltara je povedala, da v celostno oskrbo umirajočih vključujejo tudi svojce bolnika; prav tako k njej sodijo psihološki simptomi, socialna obravnava in duhovna podpora. Letno spremljajo od 230 do 290 bolnikov. Omenila je tudi pomen izobraževanja osebja v okviru onkološkega inštituta kot izven njega.
Okrogla miza Ljubhospica in Svetovnega etosa Slovenije je izzvnela v spoznanje, da duhovnost daje upanje in zmanjšuje strah pred smrtjo. Na pogovor so povabili predstavnike največjih štirih verskih skupnosti, ki so v njihovi hiši podpisali zavezo k duhovni oskrbi hudo bolnih ob koncu življenja. Sodelovali so evangeličanski škof Geza Filo, bolniški duhovnik kapucin brat Matej Štravs, imam muslimanske skupnosti Senad Karišik ter duhovnik srbske pravoslavne cerkve Aleksandar Obradovič.
V Cankarjevem domu pa so na bližino sočloveka pri umirajočem in moč besede, ki je včasih tudi neizgovorljiva opozorili Mojca Senčar, Jelka Gorišek Reberšek, Sebastjan Kristovič, Katarina Kompan Erzar, Vida Drame Orožim, Irena Grafenauer in Zvonka Zupanič Slavec. Strinjali so se, da je ob koncu življenja za bolnika najpomembnejši občutek odpuščanja in sprave.
