Misijonsko držo bo treba pogumno zavzeti tudi doma

Komentarji | 23.10.2018, 15:49

Kdor hoče postati velik med vami, naj bo vaš strežnik. Kdor hoče biti prvi med vami, naj bo vsem služabnik. Tem besedam smo prisluhnili na tokratno misijonsko nedeljo. Ta vsakokrat razodeva povezanost vesoljne Cerkve in še posebej poudarja osnovno poslanstvo vseh krščenih - biti Jezusove priče in širiti Božje kraljestvo. Poklicani smo torej zavzeti misijonsko držo kjerkoli živimo, a to v nekaterih okoljih ni tako preprosto. Pri tem nimam v mislih le tretjega sveta, kjer se razdajajo številni slovenski misijonarji. Živeti in oznanjati evangelij je velik izziv tudi doma, kjer se, kot v mnogih zahodnih državah, še naprej soočamo s krizo vrednot. Vse kaže, da bomo potrebovali pomoč od zunaj, da bomo izplavali iz nje.

V naši krajevni Cerkvi in tudi širše je to leto prežeto z misijonskimi jubileji in ostalimi dogodki. Ob 150. obletnici smrti škofa Friderika Ireneja Barage, ki je deloval med severnoameriškimi indijanskimi plemeni, smo se nanj spomnili pri šmarnicah in na oratorijih v skoraj 300 župnijah, posvečena mu je bila nedelja svetniških kandidatov. Pol stoletja mineva od prihoda prvih naših misijonarjev v škofijo Farafangana na Madagaskarju, kjer so telesno in duhovno rešili mnogo življenj. 175-letnico praznuje Misijonsko otroštvo, karizma, ki že pri najmlajših krepi solidarnost z revnimi vrstniki tako z molitvijo kot z darovi. Velja omeniti še škofovsko sinodo, ki jo gosti Vatikan. Osredotoča se na mlade, vero in razločevanje poklicanosti. Tudi zato je papež Frančišek ob tokratni misijonski nedelji v svoji poslanici vse povabil, naj skupaj z mladimi ponesemo evangelij vsem. Osvežiti misijonsko zavest slehernega kristjana in prenoviti misijonske dejavnosti vesoljne Cerkve bo prav tako cilj izrednega misijonskega meseca, ki naj bi ga oktobra prihodnje leto obhajali na svetovni ravni.

In kdo je misijonar? "Kdor širi krščansko vero med nekristjani," suhoparno razlaga Slovar slovenskega knjižnega jezika. Zanimivo je, kako poslanstvo misijonarja podrobneje opisujejo pri Nacionalnem centru za informiranje in poklicno svetovanje na Zavodu za zaposlovanje. Tako lahko beremo, da misijonar poleg duhovniškega dela skrbi tudi za izboljšanje življenjskih razmer prebivalcev krajev, v katere je poslan, da odhaja med ljudi ter jim s svojim delovanjem najprej pomaga, da se začnejo zavedati človeškega dostojanstva do sebe, soljudi, narave in družbe, da delo misijonarja zajema tako pastoralo kot socialno pomoč, da misijonarji gradijo cerkve, šole, dispanzerje, ceste in ostalo infrastrukturo ter se ob tem dejavno ukvarjajo z ozaveščanjem ljudi v šolah ali v zdravstvenih centrih. Skratka, storitev misijonarja je izboljšanje življenjskih pogojev v nerazvitih državah oziroma v tako imenovanem tretjem svetu ter ustanovitev nove krajevne Cerkve na področju, kjer deluje. Na vprašanje, ali je biti misijonar še aktualno, odgovarjajo v Centru za duhovne poklice. Večkrat je namreč slišati očitke, da gre za vsiljevanje krščanske vere in kulture v tretjem svetu. Da je takšno razumevanje napačno ter je sad nepoznavanja misijonskega poslanstva in slabotne vere, celo nevere, je prepričan voditelj Mariborske misijonske pisarne Anton Pačnik. Kot dodaja, je misijonar poklican oznanjati Jezusa s svojim življenjem in besedo, a v polnem spoštovanju vesti vsakega človeka. Je Jezusovo orodje.

Da se ji včasih zdi, da je težje misijonariti pod Alpami kot pod Andi, je ob zadnjem obisku Slovenije med drugim povedala uršulinka sestra Andreja Godnič, ki svojo poklicanost živi v Peruju. Kot je še ugotavljala, smo vsi Božji otroci lačni, ranjeni in žejni Gospodove ljubezni. Revščina torej ni le gmotna, ampak tudi duhovna. In nanjo moramo biti še posebej pozorni. Da sta obe posledica zavračanja Boga, v letošnji misijonski poslanici opozarja papež Frančišek. Zato smo kristjani, ne le misijonarji, povabljeni z veseljem živeti svojo odgovornost za svet.

Ta odgovornost ni majhna. V svetu, ki izgublja upanje in ne zna več prisluhniti veselemu sporočilu, se moramo tega močno zavedati. Življenje po Jezusovih naukih je lep zgled, a v tem času gotovo ni dovolj. Vrednote, ki nam jih je zapustil, so namreč vse bolj na udaru. Kristjani smo poklicani zavzemati se zanje na vsakem koraku. Tudi v Sloveniji. Javno. Ena od zgodb, ob kateri bi morali skočiti na noge, je povezana s kazenskim pregonom generalnega tajnika Slovenske škofovske konference, patra Tadeja Strehovca. Ker se med drugim ne boji na glas povedati, da mora država pred nasiljem zavarovati vse rojene in nerojene otroke, se mora zagovarjati na sodišču. Množično bi mu morali stopiti v bran. Koordinacija Mi ne sodimo, mi pomagamo, je sporočila, da je peticijo v podporo patru Strehovcu podpisalo dobrih 6.000 ljudi, da se je shodov, ki ju je do zdaj pripravila, skupaj udeležilo približno 700 ljudi, in da so bila lepo obiskana tudi molitvena bdenja. Ob tem v oči bode podatek, da zadnje letno poročilo naše krajevne Cerkve za leto 2016 navaja, da se za katoličana izreka več kot poldrugi milijon Slovencev, kar je slabih 74 odstotkov prebivalstva. Bolj točno sliko daje podatek o številu nedeljnikov, ki se je leta 2016 ustavil pri številki nekaj nad 91.000. In sporočilo? Poskrili smo se. Ali tudi zato ne dočakamo spremembe na oblasti? Gotovo.

"Živeti moramo iz svoje vere, v skladu z načeli svoje vere, napraviti jo moramo za pravilo našega življenja," je poudarjal častitljivi Božji služabnik Baraga. Naj nas pri dejavnem misijonarjenju opogumlja še ena njegova misel: "Če Boga zares ljubiš, mu ne moreš bolje pokazati svoje ljubezni, kakor če si prizadevaš, da bi ga ljudje bolj častili in ljubili. Stori mu to veselje, da ga ne boš le sam častil, ampak da boš porabil vse možnosti, da bi še druge vnel za Božjo čast." Naša naloga ni prepričevanje nekoga, ampak pričevanje za Jezusa vedno in povsod ter brez sramu.