Nesrečen svetovni dan otroka

| 06.10.2018, 08:57

S kakšno grozo je, ravno na svetovni dan otroka, minulo sredo, med nas udarila novica o nasilju nad otroki v enem izmed organiziranih varstev otrok v Ljubljani. Človek kar ne more verjeti, da se to dogaja med nami, da je to sprevrženo dejanje sploh možno in resnično.

Izpadi in nasilje, ki smo mu priča in tragične izpovedi staršev trpinčenih otrok, potrjujejo nujnost, da kot družba zaščitimo njene najšibkejše člene, kar otroci gotovo so ... A ne le, da zaščitimo otroke, ampak vse, od nerojenih otrok, bolnikov, invalidov, ostarelih do umirajočih. Ravno v našem odnosu do teh skupin se kaže zrelost in etičnost posameznika in družbe kot celote.

A samo golo zgražanje nad posnetki in deljenje na družbenih omrežij nič ne pomaga. Lahko nam celo škoduje in nas odvrne od nujne refleksije ob dogodku, ki jo moramo opraviti tako na osebni, kot tudi na kolektivni ravni. Prav je, da se ob tem vsak izmed nas osebno vpraša, kakšen je njegov odnos do svojih najbližjih, zlati še tistih, ki so odvisni od naše pomoči. Vprašanje je seveda še globlje in vrta kot krt po naši vesti: kakšen je moj odnos do življenja, najprej do svojega in nadalje do življenja mojega bližnjega. Pred dnevi mi je starejša, kmečka in preprosta gospa ob slovesu rekla takole: »Pa radi se imejte in predvsem, spoštujte se« … Kako modre in resnične so te besede. Kaj pa sploh je ljubezen brez spoštovanja? Kaj ostane od nje? Ni to zgolj prikrito samoljubje? Kaj sploh pomeni spoštovati? Dobro je, da si to vprašanje večkrat postavljamo, saj je spoštovanje mnogo več kot le prijazen pozdrav ali gesta, ki jo, še to mnogokrat površno in iz navade namenimo bližnjemu. Spoštovanje torej ni le lepa navada ali običaj.

Dobra stara latinščina nam ponuja odgovor na gornje vprašanje. Spoštovati etimološko izhaja iz latinske besede »respicere«, ki ima več pomenov: od skrbeti za, poskrbeti za, pogledati, ozreti se ne nekoga … Lahko bi rekli nekoga opaziti, ga videti, odobravati njegov obstoj in ga pozitivno presojati. Naš slovar knjižnega jezika pa spoštovanje utemeljuje kot »zelo pozitiven odnos do nekoga zaradi njegove moralo utemeljene veljave, vrednosti.« Človeka moramo torej spoštovati že zato, ker je človek z dostojanstvom. Veseliti se življenja sočloveka že preprosto za to, ker je. Ga opaziti in ne ignorirati ali biti do njega popolnoma indiferenten. Vrednost življenja in obstoja nas samih in bližnjih je neprecenljiva in ni odvisna od njegove uporabnosti. Človekovo življenje nima in ne sme imeti cene. Je neprecenljivo, ne glede na stanje v katerem je, od materinega telesa do bolniške postelje. Filozof Kant bi rekel, da ni v službi nikogar, da ni sredstvo ampak je vedno cilj našega celotnega ravnanja.

Prvi teden meseca oktobra je vse od leta 1965, ko je bil 3. oktober s strani Generalne skupščine Združenih narodov priznan za svetovni dan otrok, poseben čas, namenjen našemu razmisleku in umestitvi otrok, kot posebne družbene skupine, v naš življenjski in družbeni prostor. In med nas udari grozna novica, za katero nihče ne želi verjeti, da je resnična.

V kakšnih paradoksih in protislovjih živimo danes? Menim namreč, da še nikoli v preteklosti nismo toliko razpravljali o človekovih ali otrokovih pravicah, na drugi strani pa jih kršimo na vseh ravneh in priložnostih. Več kot torej govorimo, manj ali nič ne storimo. Zahtevamo pravice, a jih kršimo, pričakujemo spoštovanje, a ga ne dajemo, hočemo svobodo, a jo drugemu odrekamo.

Grdo nam je torej spodneslo na področju spoštovanja drugega, saj drugega preveč presojamo glede na njegovo koristnost ali lastne privilegije. Izprašajmo vest in preglejmo svoje medosebne odnose, kolikokrat stopamo v njih zaradi koristoljubja, egoizma? Kaj pa je konec koncev drugega videla nesrečna varuhinja v otrocih kot le in zgolj svojo korist, tistih nekaj sto evrov? In ravno zaredi tega koristoljubja ni izbirala sredstev.

Spoštovanje pa ni potrebno le na osebni ravni, ampak tudi na družbeni in institucionalni ravni. Spoštovanje je pogoj za demokratično družbo. Država in vse njene institucije, civilna družba, verske skupnosti in civilna družba morajo biti v službi človekovega dostojanstva, ga spoštovani in braniti. Kot tudi obratno, državljani moramo spoštovani in zaupati institucijam, če želimo, da demokracija resnično živi in država funkcionira. Upam in želim si, da to tudi v Sloveniji ne bi bila zgolj teorija, ampak tudi resničnost, čeprav me žal veliko primerov, tudi slednji z ljubljanskimi malčki in številni drugi, ki se dnevno odvijajo po slovenskih sodiščih, bolnišnicah, parlamentu, tovarnah … prepričujejo drugače. Zato sanjam in upam na čas, ko ne bomo več potrebovali svetovnega tedna otrok ali svetovnega dne človekovih pravic, ampak, ko se bomo zato zavzemali na čisto navaden dan. Čim manj govorili in diskutirali ter čim več naredili.