Ali narod potrebuje psihoterapevta?

| 04.10.2018, 06:26

O mojem današnjem komentarju, vsebini, ki me teži, pogosto razmišljam. Prebiranje forumov, odmevov anonimnih komentatorjev pod različnimi novicami, mi rado da iztočnice za zaskrbljeno vprašanje ali kritično misel: „Zakaj neki smo taki?“

Nazadnje sem prebiral modrosti „kavčarjev“, kot so jih pred leti poimenovali rokometaši, ob neuspehu odbojkarjev, ki jim na evropskem prvenstvu ni uspelo premagati Avstralcev. Nekaj dni nazaj so bili junaki, po zdrsu ali dveh, bedaki. V očeh navijačev, ki imamo radi občutek, da smo požrli vso modrost tega sveta, lahko zmagoviti garači čez noč postanejo poraženi lenuhi.

Ljubitelji košarke ste gotovo spremljali neuspeh slovenskih košarkarjev v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo, ki bo prihodnje leto. Ja, neuspeh naših košarkarjev, aktualnih evropskih prvakov. Zmag vajeni navijači so težko prenesli poraze. Koliko selektorjev se kar naenkrat rodi v službah, bifejih, v pogovorih, na facebook-u, v neštetih komentarjih pod novicami na različnih portalih. Zaradi anonimnosti tistih, ki se oglašajo, se komentar pogosto spusti na nizko in tudi povsem osebno raven. Kar naenkrat tikamo svoje do nedavnega heroje, z vsemi smo, kot bi skupaj pasli ovce.

Eden zadnjih primerov virtualnega nadiranja je postal viralen, javen in odmeven. Razočarani navijač naše košarkarske izbrane vrste je grobo obračunal z nekdanjim kapetanom slovenske reprezentance, eno naših največjih globalnih športnih zvezd. A Goran Dragić mu ni ostal dolžan. Kar kaže, da se športnikov naši komentarji dotaknejo, da jih prebirajo, da jih kak res nesramen ali navdušeno občudujoč v resnici lahko ujame.

Konkretno: uporabnik Twitterja se je po porazu proti Turčiji, s katerim so izginile vse realne možnosti za preboj na veliko tekmovanje, lotil nekdanjega kapetana in najkoristnejšega igralca zadnjega evropskega prvenstva Gorana Dragića, ki je, po osvojeni zlati medalji in izpolnjenih življenjskih sanjah, napovedal reprezentačno slovo.

"Se zdaj upate pogledati v ogledalo, vi junaki? Vi, ki se pustili na cedilu te mlade fante in celotno Slovenijo. Si upa pred ogledalo stopiti kapetan, ki ekipo zapusti, ko ga najbolj potrebuje? Nažrite se teh vaših milijonov," je bil nesramen do zvezdnika moštva Miami Heat. In besede so se Dragića dotaknile. Na objavo se je osebno odzval z zapisom: "Vsi so bili obveščeni, in to pred EP, da bo to moje zadnje veliko tekmovanje za SLO! Dal sem vse od sebe, 12 let za reprezentanco!! Hvala se pod mizo valja. P.S. "Nažru" se bom svojih miljončkov, ki sem jih pošteno zaslužil!!!"

Pa razmišljam kako je bilo ob podobnih razočaranjih nekdaj. Ne vem dobro, prepričan sem, da precej drugače. Svoje mnenje si lahko delil s tistimi, ki si jim lahko osebno pogledal v oči. Če si bil res razjarjen, si spisal pismo in ga poslal uredništvu kakega dnevnega časopisa. Tam so pismo prebrali, se odločili ali je vreden objave ali ne, ga lektorirali, skrajšali, očistili marsičesa ... Danes pa je tipkovnica skoraj hitrejša od tvoje misli. Če morda uredniki spletnih novic presodijo, da je jezik pregrob, mnenje preveč osebno nesramno in te skušajo ustaviti, potem svojo jezo pač sporočiš po kaki drugi poti. Nešteto veliko jih je, mnoge so globalne. Približna angleščina, kak odmeven # ... in postal si "novinar", uspelo ti je razliti svoj gnev na druge.

Seveda je vse omenjeno lahko tudi koristno. Strinjam se, da so orodja, ki nam omogočajo vse to, kot vsa ostala "orodja", ki jih od nekdaj prinaša napredek. V glavnem težijo k dobremu in taka tudi so. Na začetku. Vse dokler človek ne obrne stvari v nasprotno smer in z uporabo novega želi škodovati drugemu. Marsikaj obetavnega nam je že uspelo izroditi.

Hkrati pa se ob vseh negativnih komentarjih na sto in eno različno novico sprašujem odkod nam Slovencem želja, da popljuvamo vse, kar je našega. Ne vem, če je v še katerem narodu tako živ pregovor o sosedovih kravah, ne vem odkod nam toliko zavisti, zakaj se ne znamo iskreno veseliti uspehov drugega. Zakaj moramo v navdušenju nad uspehi športnikov, kulturnikov, gospodarstvenikov in drugih takoj iskati misli, ki se začenjajo z: "Že, to je v redu, ampak ... " ali "Čestitam, vendar, a ste slišali ... " V negativnih komentarjih, ki jih pišemo anonimno, smo, se bojim, svetovni prvaki. Ko vendarle pomisliš, da je nekdo dosegel nekaj tako velikega, da mu je res uspelo združiti nas, prebereš komentarje in vidiš, da ni bil uspešen. Ga ni junaka, ki bi mu uspelo! V naši deželi ne.

Hkrati pa smo tako navdušeni nad složnostjo drugih. Se spomnite navdušenja v Sloveniji, ko so južni sosedje osvojili naslov podprvaka sveta v nogometu. "Fant, Hrvati pa res znajo!", je bilo slišati. "Kako stopijo skupaj! Pa televizija: cele ure neposrednih prenosov. Kako so ponosni nase, a?" Ja, od daleč nas složnost navduši, doma je pa ne znamo pričarati.

Ali: spet primer s Hrvaške. Koliko ponosa, navdušenega občudovanja, narodnega prelivanja čustev je doseglo tudi Slovenijo ob smrti Oliverja Dragojevića. Celo pri nas se je v dneh slovesa od glasbene legende govorilo skoraj le o njegovem delu, vrtela se je njegova glasba, spremljali smo vsako uro zadnjega dne med njegovimi Splitčani. Pa z ladjami mornarice, helikopterji, častnimi stražami so ga pospremili. Lepo, ne? Res, celo po sosedovo smo se izražali: svaka čast, znajo!

Isti ljudje pa z gnevom vpijejo do neba, če se pri nas odgovorni odločijo za pogreb pomembnega človeka z državniškimi častmi. "Zakaj pa to? Komu pritiče taka čast? Nepotrebno!" Če se zgodi zunaj, občudujemo, če pri nas, iščemo zakaj bi ne smelo biti tako. Takoj smo spet pri naših "ampak" in "vendar". Komentar želi le vprašati zakaj je tako? Se samo meni zdi, da imamo težave? Če bi naš narod legel na zofo skupinskega psihiatra bi bila diagnoza zelo zapletena, zdravljenje kompleksno.

Ko sem z mladimi, ki so v prej omenjenih dneh kar naenkrat začeli neprestano poslušati Oliverjeve balade, pred tem pa niso bili kaj veliko dovzetni zanje, spregovoril o teh primerjavah, sem se vprašal: "Kako smo se pa mi poslovili od bratov Avsenik, denimo? Kaj smo čutili ob Slavkovem slovesu? Koliko televizijskih oddaj je bilo takrat na sporedu, koliko njune glasbe so vrtele radijske postaje, ko sta se poslovila naša velikana?" Pa sem dobil odgovor: "Čakaj, tega vendar ne moreš primerjat!" O tem, koliko novic je bilo pri sosedih, ko smo se poslavljali od Avsenikov, se raje nisem vprašal.

"Tega se pa ne da primerjat!" Se strinjam, res se ne da. Za velikana, ki sta utrjevala narodno zavest je šlo. Za Slovenca, ki sta našo glasbo ponesla v svet, za avtorja in izvajalca, ki sta večna in opevata naše gore, našo deželo. A kaj, ko smo že kar nekaj časa veliko bolj navdušeni nad dalmatinsko klapo, kot nad kakim domačim oktetom, ko imamo raje ameriški melos iz studiev v Los Angelesu, kot slovensko popevko.

Pri paradižniku in mesu smo uspešni, uspelo jim je vtisniti spoznanje v nas: izberi domače, kupuj lokalno. Pri ostalih rečeh, vrednotah, ki jih ne dobiš v delikatesi, bo, kaže, daljša pot.

Zato: spoštujmo svoje korenine, negujmo vrednote, za katere so uspešno skrbeli tako dolgo. Ob jezi nad rečmi, ki nas vznemirjajo, pa pri kometarjih pišimo tako, kot da nas vsi poznajo. Sporočajmo tako, kot da se bo ob koncu treba podpisati s pravim imenom, ne izmišljenim nick name-om ob kakem neznanem avatarju.