Kako spraviti dva litra vode v litrsko steklenico?

| 19.09.2018, 07:59

Človek bi pričakoval, da vsak ve, da dveh litrov vode ne moreš spraviti v litrsko steklenico, toda včasih se zdi, da mnogi od nas tega preprostega dejstva ne razumejo.

Da z igralskim nastopaštvom, ali provokacijami sicer lahko »glumiš« politika, ne moreš pa »glumiti« zakonov in regirati države. Da lahko prodajaš všečne socialistične stavke in nauke, realnost pa je drugačna. Zelo drugačna.

Kje je glas novinarjev, razumnikov, intelektualcev, se človek že dolgo sprašuje in se žal pri tem nikakor ne more omejiti ne na našo državo, ne na Evropo. Redki se sprašujejo po vzrokih, ki so na vodilna politična mesta pripeljala ljudi kot Trump. Redki trezno razlagajo fenomen vzpona levega in desnega ekstremizma na političnem in družbenem polju, ki ga lahko zaznamo praktično po vsem svetu.

Nimam srca, da bi se s kritiko obregnil ob kolege novinarje, razen ob zavestno ignorantske, ki se praktično nobene teme ne moremo več lotiti, ne da bi z njo dregnili v interese fanatične pripadnosti idejam zdaj ene zdaj druge skupine ljudi, ki vse bolj postajajo srditi verniki političnih usmeritev in vsemogočih mnenj o vsem, pa naj gre za preproste reči ali pa za jedrsko fiziko. Kdo si še upa s kritično mislijo dregniti v mehko tkivo »main streama«, večinskega prepričanja, in si nakopati ogenj in žveplo, ki uničita vsakogar, ki si jih drzne izzvati. Ljudje se dandanes spoznamo na vse in dvomimo o vsem. S praporom v roki z napisom: »Vse je relativno,« uspešno jurišamo na vsak resen dialog, naj bo še tako strokoven in dobronameren. Vsak poskus prodora kamnitih stavkov, besed izklesanih v kamen, kjer jih je nemogoče izbrisati, ker so preizkušene, upa z dobro namazanim jezikom in jedkim strupom relativizma, sesuti vsak kdor ima dostop do interneta, kjer tako in tako najdeš vse. In tako vsi vemo vse, pri zdravniku, pri mehaniku, o nutricistiki, še o vremenu vemo toliko, ali pa še več kot meteorologi.

Tako danes res nekaj vedo samo še kmetje. Ker se vsakodnevno srečujejo z izkušnjami, včasih nekajletnimi, včasih stoletnimi. Takšna zemlja je primerna za to kulturo, druga potrebuje toliko vode. Če ne upošteva izkušenj, je ob pridelek, tako kot je vsak, ki skuša zliti dva litra vode v litrski vrč, ob liter, ki ga polije po tleh. Trenutno živimo v svetu, kjer bi vsi pametovali koliko in kako, izkušnje pa medtem gnijejo na smetišču in vsega se lotevamo pod idejo: »Glej vse delam novo,« pa naj bo to na področju vzgoje, ekonomije, politike, praktično vsega. Nihče več ne prisluhne modrecem, starcem, žlahtni, izkušeni, prečiščeni misli. Odgovor na vprašanje: »Zakaj je temu tako,« se po moje skriva v ponižnosti, oziroma bolje, v pomanjkanju le te.

Danes težko najdeš človeka, ki bi te bil pripravljen poslušati, kaj šele, da bi vstopil v način razmišljanja, ki se ne sklada z njegovim. Pater Marko Ivan Rupnik je že pred leti na nekem predavanju povedal tudi naslednji stavek: »Dandanes še najdeš človeka, ki ti je pripravljen skuhati čaj ob treh ponoči, če si bolan, ampak najti nekoga, ki bi ti dal prav, je pa nemogoče.«

Mar ni res? Mar ni res, da vse bolj samo še tekmujemo med seboj čigava bo obveljala, kdo ima prav, kdo bo torej šef? Ponižnosti, ki bi za začetek zaprla naša usta, da bi utihnili, ki bi odprla naša ušesa, da bi začeli vsaj poslušati, ne najdeš skoraj nikjer več. Samo v odprtosti ušes se lahko rodi tudi odprtost srca, ko se ujamemo in nekaj naredimo skupaj, drug z drugim. To nas bo povezalo in naredili bomo lahko velike stvari. Če parafraziram Mati Terezijo: »Skupaj delajmo male stvari z veliko Ljubezni in iskrenosti, in skupaj bomo naredili veliko za nas vse.«