Slovenci bomo, tako kot sam Marjan Šarec, v naslednji letih živeli ponovno razklani in ujeti v demagoški boj

| 07.09.2018, 15:53

Najučinkovitejši sistem za zagotavljanje miru med socialnimi skupinami naj bi predstavljale države. So sredstvo za delujoč kompromis.

V svoji knjigi Politika med narodi je politični filozof in teoretik Hans Morgentau skušal dokazati, da posameznik čuti večjo lojalnost do celotne družbe kot zgolj do ene same skupine, če mu seveda ta ista družba nudi pravično zadovoljitvev potreb. Za stabilnost družbe in miru znotraj naroda je pomembno, da so izpolnjeni trije pogoji, in sicer družbena moč, nadsekcijska lojalnost in pričakovanja pravičnosti. Da dva človeka ne stopita v odprt konflikt, jima preprečuje samo njuno samospoštovanje, saj se počutita del iste nacionalne skupnosti, znotraj katere delita skupni jezik, običaje, zgodovino oz. enako temeljno politično in socialno filozofijo. V sodobni, mladi neodvisni Sloveniji, ki jo v tretjem členu sama ustava definira kot državo vseh svojih državljank in državljanov temelječo na neodtujljivi pravici slovenskega naroda do samoodločbe, ta občutek pripadnosti enotni skupnosti iz leta v leta vse bolj hlapi. Odločitev za samostojnost je v narodno zavest prinesla prelomnico, ki je po vseh znanih zgodovinskih razprtijah, ki so narod razdelile na različne tabore, omogočila enotnost. Na žalost pa je delitvena paradigma s pomočjo politike ponovno prevzela vodilno vlogo v družbenem diskurzu in v času, ki zaradi izredno hitro spreminjajočega se mednarodnega sistema, zahteva stabilno in delujočo državo, narod spremenila v nevaren faktor nestabilnosti. Nevaren za svoj lastni dolgoročni obstoj in nevaren za ostale narode v Evropi. V Sloveniji smo se samomorilno navadili na pomanjkanje dialoga in na pomanjkanje graditeljev mostu v družbenem sistemu. Politiki imajo namesto sogovornikov raje sovražnike in drugačna politična mnenja ter redko kdaj vzpostavijo kulturen, analitično podkovan dialog, ter v večini primerov izkoristijo priložnost za razkol. Omenjena dejstva so posledica zgodovinskih dogodkov, tudi enoumja komunističnega obdobja. Slovenija je ena od dežel z najvišjim družbenim in gospodarskim potencialom v Evropi. A zaradi pomanjkanja intelektualne poštenosti, mednarodne odprtosti in preprostega znanja naše vodilne elite ostajamo zgolj pri potencialu. Vodilna elita ne predstavlja večine naroda, ampak zgolj tisti del družbe, ki ima za njeno usodo odločujoč pomen. Zato nas vodijo politiki, ki so na vodilnih položajih le zaradi pravega pedigreja, primerne poslušnosti oziroma so produkt negativne selekcije, ki ne ogroža tistih, ki so že dlje časa na položajih. Ker spremembe potrebujejo čas, bi bilo naivno pričakovati, da se bosta družbena miselnost in obnašanje vodilnih spremenili čez noč. Lahko pa tisti, ki imajo vizijo drugačne, pravičnejše družbe in v sebi nosijo kulturo dialoga, postavijo prve mostove. Slovenija potrebuje graditelje mostov in ljudi, ki bodo pripravljeni hoditi nekaj časa tudi proti toku splošnega razmišljanja, ne glede na morebitne številne javne, površne kritike, katerih bodo deležni. Sistemi se spreminjajo na dva načina: ali z nasilno revolucijo ali s postopnim prevzemom notranjega nadzora. Zgodovina krščanstva oziroma vesoljne cerkve je najbriljantnejša sinteza drugega primera. Najučinkovitejše rezultate zagotovijo dolgoročne vizije, ki temeljijo na širokem sprejetju skupnih vrednot, ki zagotavljajo občutek pravičnosti in so dosežene s premišljenimi potezami na šahovnici. Te poteze morajo biti rezultat primernega kompromisa med strategijo in taktiko.

Vsi tisti družbeni sistemi, ki so temeljili na izključevanju, na pomanjkanju pravičnosti in delitvi naroda, so bili in še bodo naprej usojeni na propad.

Trenutni slovenski sistem žal ni na pravi poti. Neodgovorno in neprofesionalno delovanje politikov, sodišč, medijskega sistema ter državnih gospodarskih in bančnih aparatov skupaj so le vrh ledene gore, ki dokazuje nepravično družbo, od katere se sleherni državljan, zaradi občutka nemoči, oddaljuje iz dneva v dan, in posledično prepušča nesposobni eliti vedno več manevrskega prostora oziroma ji zagotavlja vedno več nadzora. Pokvarjeni del vodilne elita se takšne negativne spirale veseli, ker jo naredi močnejšo, a le za določen čas. Sistem brez splošno sprejetih vrednot je usojen na propad.

Da neizbežen propad lahko prinese boljši jutri, ali še bolje, da se ga pospeši, sooblikuje in nadzoruje tako, da ne bi sprožil nezaželenih revolucionarnih razdejanj, se je potrebno pravočasno aktivno vključiti v tok dogajanj. Neskončno bojevanje in utrjevanje sovražnih front le poglobi samomorilne razkole.

Zaradi sestavljenosti političnega telesa, zaradi izidov volitev in oblike volilnega sistema v Nemčiji Angela Merkel že dolga leta sodeluje s tamkajšnji socialisti. Nemška polpretekla zgodovina nemškega naroda ni nič manj boleča od naše a vseeno v desetletjih po drugi svetovni vojni so bili nemški politiki sposobni sodelovanja in dialoga.

Pri nas imamo polovico volivcev, ki ne odda glasu, ker v politični areni ne najde primernega predstavnika in imamo politike, ki lahko brez sramu predlagajo ponovno nacionalizacijo podjetij, kritizirajo delovanje gospodarstvenikov in sistema, ki zagotavlja težko doseženo blaginjo naroda. Ljudje, ki nimajo enega samega dne delovnih izkušenj, sedijo v Državnem zboru in namenoma rušijo stabilnost družbe. Da se danes celotna Slovenija in tudi zunanji, zaskrbljeni svet ukvarja z zgodovinsko zastarelimi izjavami stranke Levica, je prva posledica kategorične zavrnitve sodelovanja v bodoči vladi s strani Nove Slovenije. Odhod Mateja Tonina in njegovega izvršilnega odbora iz koalicijskih pogajanja je zmernemu delu volilnega telesa onemogočil, kot bi rekel Morgenthau, večjo stopnjo občutka pravičnosti in posledično lojalnosti do družbe, ker je ponovno prevladala le ena družbenopolitična, izključujoča, paradigma. Odhod ni pripomogel dolgoročnemu, pozitivnemu razvoju družbe in je predal usodo državljanov v roke radikalne, trockistične stranke. Levica ni del koalicije, a ima sedaj neverjetno, kvantsko izsiljevalno moč. Namesto da bi Levica pošteno in pravično predstavljala le del družbe v parlamentu, družbo sedaj lahko izsiljuje v celoti. Njena prisotnost v Državnem zboru se je zaradi odločitve izvršilnega odbora NSi iz sredstva za kompenzacijo in demokratično razpršitev družbenih trenj spremenila v sredstvo nadzora stabilnosti demokracije.

Če bi bile izjave Levice prej opredeljene le kot folkloristično sprejemljiva politična propaganda, bodo po nastanku nove manjšinske vlade pod vodstvom Marjana Šarca imele popolnoma drugačno težo. Vse mednarodne inštitucije, rating agencije in gospodarska združenja bodo ocenjevale verodostojnost in stabilnost Slovenije po dnevnih izjavah Levice.

Slovenci, tako kot sam Marjan Šarec, bomo v naslednji letih živeli ponovno razklani in ujeti v demagoški boj, ki ne bo prinesel prav nič dobrega.

Pričakovanja mednarodnih partnerjev Slovenije so bila drugačna. Upanja večinskega dela volilnega telesa, sploh tistega, ki ne hodi na volitve zaradi obupanosti, tudi. Slovenija je zaradi svoje preteklosti večinsko levo-socialistično usmerjena. To je dejstvo, ki se ne more spregledati. Konzervativno liberalna opcija, da družbo razbremeni delitev, da postavi resnično svobodno ozračje medsebojnega sodelovanja in oblikuje iskreno, sodobno, pro-evropsko odprto družbo potrebuje čas. Za uspeh mora sejati. Kot pravi evangelij: »Sejalec je šel sejat«. Ni mu bilo lahko, a na koncu so semena padla na plodna tla. »Kdor ima ušesa naj posluša!«

In če se vrnemo h gradnji mostov, mostovi morajo biti trdni. Temelji morajo biti postavljeni na jasnih stališčih in vrednotah, vendar morajo omogočati prehod različnih ljudi in idej. Izključevanje drugih je neplodno početje, a dialog in sodelovanje sta možna le ob jasni prispodobi samega sebe.

Svet se hitro spreminja in globalni dogodki bodo zahtevali stabilno in enotno Slovenijo, ki bo znala krmariti v viharju prihajajočih sprememb. Sveti Janez Pavel II. je trdil, da mora Evropa zadihati z dvemi pljuči. Da je dosegel svoj cilj, je deloval proaktivno in se vključil v politična dogajanja tako, da jih je sooblikoval. Tudi slovenski narod si po desetletjih umetno ustvarjenih razprtij želi zadihati s polnimi pljuči. Drenje na barikadah prepriča prepričane. Sodelovanje gradi zaupanje in širi konsenz.

Od tistega trenutka naprej pa nam ne preostane drugega kot upati v resničnost starega latinskega reka: empora mutantur et nos mutamur in illis. Časi se spreminjajo in mi se spreminjamo z njimi.