Tašča in zet v kuhinji

| 24.08.2018, 15:34

Ko sem v reviji Reporter prebral članek o tašči novega predsednika vlade, Marjana Šarca, sem si najprej rekel, ja, tako izgleda v običajni, normalni slovenski družini, ki ni obremenjena z nobenimi kolektivnimi travmami družinskih in narodovih delitev. Normalno je, da nekdo kuha v protokolu in tam doživi prijazne politike, ki so, če so kolikor toliko normalni, vsi hvaležni za dobro hrano. Če kje, potem prav ob hrani ni prostora za ideološke in politične spore.

Ni slučajno, da se politiki pogosto srečujejo ob mizi, ki je pogrnjena z dobrotami. Tako je tudi prav. Vsaka slovenska gospodinja in kuharica pa si tudi šteje v čast, če je kaj dobrega postavila na mizo znanim ljudem. Če bi slovenski javni prostor politične osebnosti poznal in dojemal skozi njihov običajni življenjski vsakdan, bi bolj ali manj o njih imeli vsi prijetne občutke in dobro mnenje. Nenazadnje tudi Milan Kučan gre na tržnico, da mu Štefka skuha kaj dobrega. A eno je domača kuhinja in njene dobrote, drugo pa je politična kuhinja. Ko govorimo o slednji, dejansko domači kuhinji delamo krivico. Skozi očala domače kuhinje je marsikaj drugače kot skozi očala politične kuhinje.

Predpostavljajmo, da je novi premier odraščal in se oblikoval v okolju, kjer je bilo normalno delati na zemlji, v kuhinji, hlevu, biti gasilec, hoditi v nedeljo k maši in si prizadevati za to, da se v družini razumejo. Bolj običajnega in verjetno še vedno najbolj pogostega načina življenja v Sloveniji si ni težko predstavljati. Če k temu dodamo še smisel za humor, se toliko lažje prebrodijo tudi družinska nesoglasja. Lahko bi zaključili, da gre za tipično slovensko idilo pod Julijcami in Karavankami. Nekaj te normalnosti in običajnosti življenja se je dalo slutiti, da bi Šarec rad vnesel v slovensko politiko, ko je že kot predsedniški kandidat problematiziral slovensko politično razdeljenost in obremenjenost z njo, ko gre za dobrobit države in njenih državljanov. Temu namenu ni kaj oporekati. A eno so dobri namene in želje, drugo pa je ocena stvarnosti takšna kot je, še posebej v političnem prostoru.

Druga plat Šarčevega miselnega ozadja pa je seveda njegov primarni poklic komika. Kot Serpentinšek je bil dober v vlogi slovenskega kmečkega zabavljača, ta vaška, tudi nekoliko mačistična vloga, mu je bila pisana na kožo. Njegovo posnemanje politikov je od njega terjalo, da jih je študiral in odkril tiste njihove posebnosti, skozi katere je imitiranje bilo verodostojno in publiki hitro prepoznavno. Moral si je narediti določen psihogram svojih imitirajočih žrtev in pri tem se ni mogel izogniti določeni politični poanti, ki jo vsak komik ima. Za enkrat še nisem bral kakšne analize njegovih sublimiranih političnih sporočil, ko je bil v vlogi komika. To bi vsekakor pomagalo razjasniti tisto, kar je gospod Petrič v pogovoru za redijo Ognjišče poimenoval, enigma Šarčevega političnega profila. Vsi, ki so z njim sodelovali v televizijskih in radijskih oddajah morajo to bolj ali manj točno vedeti, kaj se je v zakulisju dogajalo in katera politična sporočila se je diskutiralo za to, da se jih je na sublimirano humoristični način posredovalo v javnost. Nesporno je dejstvo, da je Šarec prav zaradi te vrste svoje popularnosti v izhodišču imel svojo volilno publiko, ki ga je že kot predsedniškega kandidata izdatno podprla. Bistveno manj kot potencialnega premiera.

Tretji pogled na Šarca in njegov osebnostni profil pa je možno razbrati iz njegovega političnega delovanja. Kot župan v Kamniku je deloval politično, vendar župani ne morejo in tudi za svoje dobro, ne smejo delovati preveč strankarsko politično. Pristojnosti, ki jih imajo zadevajo konkretne praktične rešitve v občini, ki so politično tako nevtralne kot kuhanje v državnih institucijah. Tako je pri večini županovih odločitev, ne pa pri vseh. Tudi na občinski ravni pride do idejnih in ideoloških odločitev, ko se pokaže kam kdo meri. Iz dosedanjega delovanja bi lahko rekli, da je Šarec kristjan s socialno noto, ki ga nese v levo. Kaj s tem mislim?

Šarec se je javno deklariral za praktičnega kristjana in to mu za razliko od koga drugega ni škodovalo, ampak celo koristilo, še posebej pri predsedniških volitvah. Kadarkoli pa bi se moral s krščanske pozicije opredeliti do občutljivih zgodovinskih ali drugih vrednostnih tem, se je temu izognil. Tako bi lahko sklepali, da svoje krščanstvo razume kot svojo osebno in intimno zadevo, ki pa nima nič skupnega s političnimi in javnimi odločitvami. Z drugo besedo, gre za miselni vzorec, ki je na slovenskem pogost, da je vera eno in politika povsem drugo. Tako še vedno lahko slišimo izjave, da je nekdo kristjan in marksist hkrati in v tem ne vidi problema.

Ta raztegljivost vernosti čez celotno politično skalo, je delno posledica nekaterih interpretacij dokumentov drugega vatikanskega koncila, ki govorijo o avtonomiji zemeljskih stvarnosti. Mnogi so to razumeli in tudi tako razlagali, da je področje vere avtonomno zase, politika zase, ekonomija zase itd. Skratka da vera ne vstopa v posamezna strokovna področja. Takšna razlaga je seveda zgrešena in ne vzdrži. Kristjan svoj vrednostni red in pogled mora znati živeti v vseh avtonomnih področjih celotnega življenjskega spektra. To pomeni, da mora znati povezovati svoje versko prepričanje s svojim delovanjem na področju politike, kulture, financ, sociale itd. S tem pa imajo številni ljudje težave, ker so preprosto pristali na najenostavnejšo in v javnosti propagirano rešitev, da je vera ločena od vsega in ne samo od države. Posledično to pomeni, da se kristjan ne znajde kot verujoč na področju katere koli praktične, konkretne, strokovne in tudi znanstvene resničnosti, za to je najbolj enostavno pristati na tezo, da vera nima nič skupnega s politiko, znanostjo, ekonomijo itd. V bistvu bi lahko rekli da gre za pokoncilsko herezijo, krivo razumevanje in učenje, ki ni uvidelo, da je nemogoče misliti in delovati brez določenih vrednostnih predpostavk, ki so vedno vključene v vse resničnosti življenja, pa če se to vidi na prvi pogled ali ne. Od tod tudi znano in pogosto priseganje na stroko, ko slišimo, stroka bo povedala, stroka je rekla itd. Zanimivo, da Šarcu veliki zagovorniki stroke ne očitajo, da strokovno ni usposobljen za vodenje države. Vsi pa smo imeli že izkušnjo, ko nam je o enem in istem problemu, recimo bolezni, vsak strokovnjak povedal drugačno diagnozi. To samo potrjuje dejstvo, da je v ozadju vedno določena vrednostna orientacija strokovnjaka. In če za kaj, po tem tudi za politiko in delovanje v njej velja, da je upravljanje z državo in sprejemanje zakonov izrazito vrednostno delovanje. Prav zaradi tega pa so se v demokratični kulturi izoblikovale različne vrednostne opcije ali stranke. V naši kulturi, ki je dejansko nekakšen kuhinjski produkt, lahko bi rekli miks, je privlačno in politično donosno, če se reče, da nočemo biti ne desni ne levi, ne rdeči ne zeleni in podobni. To ljudem zveni pozitivno in sprejemljivo, ker ne zahteva globljega razmisleka o tem, za kaj dejansko gre, ampak se vsi dobro počutijo v vrednostni enolončnici, kjer je zmešano vse, kristjani, nekristjani, desničarji, levičarji, zeleni, rdeči, rumeni in modri in tudi vijolični, če dodamo še mariborsko posebnost Viol. Skratka politični miks kot odgovor na politično polarizacijo. Zdi se, da je to Šarčev koncept političnega delovanja, ki je na prvi pogled všečen in prilagojen splošni kulturi v svetu, ki ga živimo.

Bojim pa se, da bo Šarec, v kuhinji v katero je vstopil, imel bistveno več težav kot jih je imela njegova tašča. Pri tem sta možni verjetno samo dve razlagi: ali ne ve in ne verjame kakšna je slovenska politična kuhinja. Kar pomeni, da se bo pošteno opekel in bo končal, kot pravi rek, na smetišču zgodovine; ali pa ve in je ustrezno podprt s strani tistih, ki sicer ne kuhajo, vsekakor pa imajo popolni nadzor nad tem kar se v kuhinji dogaja, ker oni vse prinesejo iz tržnice. S krščanskega vidika je v prvem primeru naiven, v drugem pa pokvarjen. Odgovor na to vprašanje bomo dobili v nekaj mesecih, ko bo Šarec kot premier moral splavati na čistino. Mineštra, ki jo kuha ne bo užitna, vprašanje je, kdo bo koga izpljunil.

Očitno pa je, da imajo nekakšni vrednostni švercarji na slovenskem političnem parketu dolgo dobo preživetja, med te vrste prvokategornika lahko uvrstimo Erjavca in nenazadnje tudi Cerarja, ki je s svojim izmikanjem preživel celo katastrofalen volilni rezultat in bo za nagrado zunanji minister. Slovenski politični prostor je rezultat vsesplošne vrednostne in kulturne enolončnice brez identitet. Važno je, da se kuha in dobro je.