Hrepenenje po normalnosti

Komentarji | 17.08.2018, 15:37

Te dni poraženci volitev sestavljajo vlado. Najprej je seveda potrebno imenovati mandatarja, kar se dogaja prav v teh urah. Toda v resnici so bili prvi koraki pri vzpostavitvi vlade po volji kontinuitete narejeni že pred predsedniškimi volitvami. Takrat so strici iz ozadja ali globoka država, če vam je ta izraz ljubši, na ogled in v ocenitev postavili svojega novega izbranca. Izbranca, ki naj bi jim pomagal vladati še naprej. Ne z njim, temveč preko njega, da ne bo pomote, čeprav je njihov izbranec naivno prepričan ali pa vsaj daje tak vtis, da je ves njegov uspeh njegova lastna zasluga in ne zasluga medijskega aparata, v rokah stricev. Resnici na ljubo, njegov uspeh je pravzaprav neuspeh, saj je na volitvah dosegel zelo slab rezultat in bi v normalnih razmerah ne mogel niti v sanjah misliti na mesto mandatarja. Toda tako kot drugod, se tudi tu kaže vsa sprevrženost našega celotnega političnega, družbenega, kulturnega prostora.

Oktobra lani so torej ljudje znova pograbili še en nov obraz in zanj množično glasovali, tako da je dotedanji predsednik države, ki je ob začetku volilne kampanje veljal za nespornega kandidata, zmagal za mišji repek. V naslednjih mesecih se je nato izkazalo, da je za tem novim obrazom bolj malo vsebine, toda stare sile so verjetno ocenile, da bi bilo ustoličenje še enega novega obraza vendarle nekoliko preveč za povprečnega, čeprav silno vodljivega slovenskega volivca, zaradi česar so bile prisiljene vztrajati pri prvotni izbiri. Da vanjo niso bile niti same preveč prepričane je bilo razvidno v mesecih pred volitvami v državni zbor, ko je medijska podpora njihovemu kandidatu ves čas nihala med omahovanjem in promocijo. No, junijske volitve so pokazale, da njihov izbranec kotira zelo nizko. Volivci so jasno pokazali, kdo oziroma katera stranka naj bi v naslednjih štirih letih vodila našo državo in kakšne politike si želijo. Toda globoka država je glasove več kot četrtine volivce razglasila za manj vredne, za rezultat slepega sledenja njihovemu vodji ter jih pod to pretvezo popolnoma ignorirala. Nihče od tistih, ki so se tako glasno zavzemali za odpravo krivic izbrisanim, se tokrat ni oglasil v bran tem, katerih volja, izražena na demokratičnih volitvah, je bila prav tako popolnoma prezrta. Toda tako ravnanje starih sil ni nič novega. Na nek način spominja na leto 1941, ko so njihovi dedje ustanavljali protiimperialistično fronto. V njo so, da bi ustvarili videz pluralnosti in vseslovenske vključenosti, povabili še predstavnike nekaterih predvojnih gibanj in raznih skupin, vse, ki so ostali zunaj te tvorbe, pa vnaprej razglasili za narodne izdajalce in okupatorjeve sodelavce ter jih hladnokrvno in preračunljivo obsodili na smrt. Da je bila vse skupaj zgolj farsa, ki je vodila v totalitarnost in monopol ene same skupinice, željne oblasti in privilegijev, je bilo jasno dve leti kasneje s podpisom dolomitske izjave.

No, tudi tokrat so stari mački k sodelovanju pritegnili vse stranke, ki prihajajo z levega ideološkega polja. Da bi ustvarili videz večje pluralnosti in širine so jih najprej razglasili za stranke sredine. Da po volitvah ne bi prišlo do kakšnih neljubih presenečenj, so iz njihovih predstavnikov že prej, še pred volitvami, pred kamerami izsilili slovesno obljubo, da ne bodo pristopili k vladi, ki bi jo morebiti sestavljal prvak največje opozicijske stranke. S tako obljubo so te stranke vnaprej in silno neprevidno same sebi onemogočile svobodno izbiro bodočih koalicijskih partnerjev, kar je bil tudi namen stricev iz ozadja. Ujetnice lastnega javnega zaklinjanja po volitvah seveda niso smele ravnati drugače, čeprav se je pri nekaterih predsednikih strank čutilo omahovanje. Verjetno so slutili, da bi bila drugačna vlada, kot jo sedaj pričakujemo, mnogo boljša izbira za Slovenijo in njeno prihodnost. Toda kot dosedanji koristniki bonitet in privilegijev, ki jim jih je globoka država nudila, so izgubili pravico do svobodne izbire in odločitve po vesti. Vsem njim je namreč kristalno jasno, da bi bili v takem primeru v hipu ob vse ugodnosti globoke države.

Dobivamo torej vlado, ki so jim koristi Slovenije in njenih državljanov deveta briga. Zanimajo jih samo stolčki in ohranjanje dosedanjih privilegijev. Izvajanje funkcij brez odgovornosti. Zahteve brez dolžnosti. Proračunska vreča je zanje mošnjiček, v katerem se nabirajo sredstva za njihove kaprice in potrebe. Za menoj potop. Da je temu tako se kaže v tem, v kakšni sprevrženosti sestavljajo vlado. Za to, da se ohranijo na oblasti so pripravljeni žrtvovati temeljne zakonitosti demokracije, teptati slovensko ustavo in ignorirati vse dogovore, sklenjene do sedaj. V tej luči je treba videti tudi njihovo zahtevo po takojšnji razrešitvi predsednika državnega zbora. Vse, da bodo lahko obvladovali političen prostor po svojih pravilih. Ki jih, kot smo že ugotovili, spreminjajo kakor se jim zahoče in kadar se jim zahoče. Volivci niso več pomembni, pomembna je le oblast. Kako se je ta njihova slast po oblasti končala pred petinsedemdesetimi leti, vemo. Danes jim k sreči take skrajne ukrepe preprečuje demokracija in članstvo v Evropski uniji.

Kaj torej nam, volivcem, ob vsem tem preostane? Odgovor na to ni naša pasivnost ali vdanost v usodo. Nujna je naša čuječnost, angažiranost pri graditvi take prihodnosti naše Slovenije, kot si jo želimo. Kjer bo skupno dobro prvo merilo. Toda za to je potrebno naše aktivno sodelovanje pri civilnih iniciativah in naša angažiranost povsod, kjer je to potrebno. Celo državljanska neposlušnost, če bi bila ta v boju za pravično stvar potrebna. Uporabiti moramo vse, kar se da, da premagamo apatijo, ki se nekaterih že prijemlje ob spremljanju dogajanja na našem političnem parketu. Toliko demokracije pa vendarle še imamo, da vemo, da bodo prišle tudi naslednje volitve. In z njimi nova priložnost.