Zedinjena Slovenija

Komentar tedna | 10.08.2018, 15:39 Petra Stopar

Včeraj je minilo natanko 150 let od prvega slovenskega tabora. 9. avgusta 1868 se je namreč v Ljutomeru zbralo preko 7000 Slovencev, ki so med drugim zahtevali več avtonomije in pravic v avstro-ogrski monarhiji. Ena izmed glavnih točk, tako rekoč vseh taborov, je bila uveljavitev političnega programa Zedinjena Slovenija. Namesto razdrobljenosti Slovenije na dežele so na taborih zahtevali skupno kraljevino Slovenijo.

Sicer ni namen mojega komentarja podajati zgodovinskih dejstev taborskega gibanja na Slovenskem, ampak želim opozoriti na skupne ideje gibanj, ki so, vsaj tako se zdi, prevladale nad zakoreninjen spor in razbitost Slovencev na t.i. klerikalni in liberalni tabor. Skoraj idealistično, pravljično, se berejo opisi tistih trenutkov; večtisočglava množica oblečena v narodne noše, domoljubni govori, plesi, petje … V spomin na tabore pa so delili posebne razglednice in značke z napisom: »Slovenci, zedinimo se. Zedinjena, povezana, složna Slovenija … sanje in želje tudi že naših prednikov.«

»Edinost, sreča, sprava,« je zapisal Prešeren v Zdravljici. Zanimivo, edinost je postavil na prvo mesto, kot predpogoj za srečo in spravo. Ali povedano drugače, ko smo bili Slovenci enotni, smo v zgodovini nekaj dosegli. Zgodovina nas tako uči.

Te edinosti in složnosti smo potrebni tudi danes, tako močno, kot je potrebna izsušena zemlja vode. Ko prisluhneš ljudem, si te složnosti tudi želijo, in vedno nas nažira neenotnost, ki zadnje tedne najbolj eskalira na parketu sestavljanja povolilne koalicije, ki ji bo uspelo zagotoviti dovolj stabilno večino za sestavo vlade.

Če na nek način razumem, in je tudi logična neenotnost strank in političnih veljakov v predvolilnem času, ko stranke in kandidati tekmujejo za naklonjenost volivcev, je to vztrajanje na apriornem izločanju posameznih strank iz sestavljanja koalicije nerazumljivo. Ljudje tega ne razumejo in vedno bolj se poglabljajo nezadovoljstvo in apatija ter posledično abstinenca volitev. Bolj kot se državljani, sicer na nek način upravičeno zaradi »guncanja afn« in nezmožnosti dogovora oddaljujejo in se distancirajo od politike in javnih institucij, bolj se odpira prostor ekstremizmom, tako na levi kot na desni strani. Na tak način demokracija umira.

Ideje slovenskega taborskega gibanja želim aktualizirati v sedanjem trenutku povolilne agonije političnih elit pri sestavljanju vlade. Priznam, do nedavnega mi je bilo to početje smešno, posebej še ob veleumnih pogruntavščinah, ki so občasno pricurljale iz prispevkov naših medijev. Ena takšnih cvetk je zagotovo besedna zveza »stabilna manjšinska vlada«. No, o stabilnosti petih strank, od katerih večina še vedno upravlja tekoče posle pod tako imenovano Cerarjevo vlado in so bili še pred junijskimi volitvami skregani kot »pes in mačka«, nima smisla izgubljati besed. In če temu peterčku dodamo še Levico, enkrat je, drugič ni zraven, potem to zagotovo ni garant stabilnosti.

Ne morem se znebiti občutka, da nekomu v naši ljubi Sloveniji takšno stanje celo ustreza. Da je nekomu to v interesu. No, to ni le občutek, to nekateri tudi povedo in napišejo, saj to občutijo na lastni koži. Kot je pred kratkim v časopisu zapisal akademik, prof. dr. Marko Noč, sicer predstojnik oddelka za intenzivno medicino na Kliničnem centru v Ljubljani ... No, na tej točki pa dogajanje ni več smešno, ampak zaskrbljujoče, ko javno napiše in razkrije logiko korupcije v slovenskem zdravstvu. Zakaj leva politična stran v Sloveniji tako zagovarja javno zdravstvo, zakaj tako rekoč ni dneva, ko iz usklajevalnih sestankov ne pricurlja novica o tem, kako se bo bodoča vlada zavzemala za javne zavode, zakaj so zasebniki takšen trn v peti in nebodigatreba? Zato, ker se pod frazo javnega zdravstva lahko dobro zakrije in prekrije korupcijska veriga, ki našemu zdravstvenemu sistemu pokrade ogromno denarja. Zakaj nihče ne raziskuje tega, da zasebniki pri dobaviteljih dosežejo bistveno nižjo ceno kot javni zavodi? Komu to ustreza, se sprašuje akademik Noč?

Res je, zaradi naše razbitosti in neenotnosti nismo sposobni narediti reda in takšno stanje nekomu zelo ustreza.

Zato sem prepričan, da se bo saga sestavljanja koalicije vlekla do skrajnih, še dopustnih rokov … Spremenilo pa se itak ne bo nič, ker bodo koalicijo sestavili isti ljudje kot v preteklosti.

Zgodovinski spomin taborskih gibanj izpred 150 let nas uči, da bi lahko marsikaj spremenili, če bi bili enotni, edini, da bi vsem ali vsaj večini bil cilj živeti v uspešni in pravični Sloveniji. Toda zgodovina je žal slaba učiteljica, ali bolje, Slovenci nismo najbolj vestni učenci. A upanje vseeno ostaja. Morda čez nekaj let, ko bo Slovenija malo starejša. Saj veste, starejši kot je človek, vedno bolj spoznava, kako prav so imeli njegovi predhodniki. Ko jih bomo poslušali in upoštevali, lahko pričnemo sanjati o Prešernovi sreči in spravi …