Jože Mlakar
Osemnajstletnik in ocene
Komentarji Tone Gorjup
Kdo je dal pobudo oziroma kdo je pooblastil odredbodajalca, da sme šolar, ko dopolni 18 let, staršem dovoliti ali prepovedati vpogled v njegove ocene in disciplinske vpise v šolskem dnevniku? Prav gotovo ne starši in ne učitelji in ne ravnatelji. Odredbodajalec se sklicuje na polnoletnost dijaka, ki ob tem pridobi mnogo pravic, ki jih še kot mladostnik ni imel.
Starši pa svojim otrokom polnoletnosti ne priznavajo samo glede na število let, temveč predvsem glede na njihovo zrelost: koliko so sposobni skrbeti sami zase in koliko s svojim delom prispevajo k družinski blaginji (pomoč pri domačih opravilih ipd.). In ne nazadnje, kakšen je njihov odnos do staršev, bratov in sester. Če tak osemnajstletnik tudi šolske obveznosti zgledno opravlja, starši nimajo posebne želje za vpogled v ocene. Dobri dijaki so pogosto užaljeni, če se starši ne zanimajo za njihove ocene, če ne gredo na govorilne ure in svojim otrokom ne posredujejo pohvalnih mnenj učiteljev.
Povsem drugače je, če otrok staršem povzroča skrbi, če zato ne morejo ponoči spati in je zanje šola pogosto zadnje upanje, da bo še kaj napravil iz sebe. Ali naj jim razrednik zaradi tega predpisa pred nosom zaloputne vrata? Povsem mogoče je, da si tak dijak ne želi , da bi starši videli njegove ocene, izostanke pri pouku in druge disciplinske prekrške in da bi s tem odkrili resnico, ki jim jo o samem sebi prikriva.
Starši, torej oče in mati, imata za svoje otroke skrb in odgovornost, dokler se ne osamosvojijo, si ustvarijo dom in družino. Pri osemnajstih letih in še v nekaj naslednjih letih jim to ne uspe in so povsem odvisni od staršev, njihove pomoči, podpore in opore. To so povsem običajna in naravna razmerja v družini, kjer so vsi med seboj tesno povezani in se imajo radi. Različne krize in nesoglasja so v teh letih povsem normalna in vsi se morajo potruditi, da jih prebrodijo.
Ravno na tej občutljivi točki družinskih razmerij se nepooblaščeno in nepovabljeno vtakne državna birokracija z odredbo, ki staršem jemlje pravico in dolžnost, da so obveščeni o sinovi ali hčerini uspešnosti oziroma neuspešnosti v šoli. To je tipičen etatistični interventni akt, kjer se državna institucija postavlja nad družino, vnaša vanjo nemir, podpihuje nesoglasja in ruši starševsko avtoriteto. V tem posegu državne ustanove ni nobene ljubezni, nobene odgovornosti, nobene skrbi za mladega človeka, je le preračunljiva manipulacija z mladim človekom, ki si prav v teh letih oblikuje svoj življenjski, filozofski in verski nazor.
Omenjeni birokratski poseg v starševske pravice in njihove skrbi za lastnega otroka ima ideološki cilj, ki korenini v daljnem letu 1941 in sicer v četrti točki temeljnega dokumenta Osvobodilne fronte, po kateri je eden od ciljev te organizacije sprememba slovenskega narodnega značaja.
To ni prvi in ne edini poseg v dušo mladega človeka, ki si ga dovoli slovenska politična elita, ki ni nikoli pretrgala vezi z določbami Osvobodilne fronte in z vsemi njihovimi posledicami do današnjih dni. V tem obdobju sledimo nenehnemu prisvajanju mladih generacij in grobim posegom v samostojnost in trdnost družin. Posebno v nekaj zadnjih desetletjih opažamo prav neokusno koketiranje z mladimi. V šolah in doma jim vsiljujejo demokracijo, ne kot vrednoto, temveč kot sredstvo, s katerim si otroci jemljejo pristojnosti, ki jim glede na njihovo mladost in neizkušenost ne pripadajo. S pritlehnim prišepetavanjem se jim prilizujejo, kako so že odrasli, odgovorni in zreli in kako imajo svoje pravice, ki so nad pravicami in odgovornostjo staršev. Dolžnosti večinoma niso omenjene. Zato pa jim kot korenček pod smrček zajčku ponujajo volilno pravico že pri šestnajstih letih.
Seveda mladim tako prišepetavanje gôdi in jim vzbuja lažen vtis, kako so že presegli svoje starše in so jim ti pogosto samo še ovira, da bi s polnimi pljuči zajeli zrak svoje popolne dozorelosti in neodvisnosti. Vprašanje ob tako grobem posegu v družinska razmerja je, ali so se starši dolžni ravnati po tem določilu? Sam sem mnenja, da je družinska intimnost, kamor sodi tudi starševska skrb za otroke, nad vsako državno intervencijo in bi se sam temu uprl.
Celotni prispevek je dostopen na spletnem portalu Časnik.si.
