Slovo od p. Valerijana Jenka

Slovenci po svetu | 19.06.2018, 09:16 Matjaž Merljak

Slovenski frančiškani se danes poslavljajo od sobrata p. Valerijana Jenka, ki je umrl v petek, 15. junija, v 93. letu starosti v Ljubljani. Kot je večkrat povedal, mu ni bilo dano, da bi kot duhovnik deloval v domačih krajih, zato pa je več kot šestdeset let daroval svojim rojakom v Združenih državah Amerike in v Avstraliji, za kar je Bogu nadvse hvaležen. Po pogrebni maši v cerkvi Vseh Svetih na ljubljanskih Žalah ga bodo pokopali na frančiškanskem delu pokopališča.

P. Valerijan Jenko se je rodil 6. januarja 1926 v Ljubljani in bil krščen v kapeli ljubljanske porodnišnice. Pri krstu so mu dali ime Jožef. V družini je bilo sedem otrok. Joža, kot so ga klicali domači, se je sredi druge svetovne vojne pridružil frančiškanom in se maja 1945 s skupino mladih sobratov umaknil na Koroško. Gimnazijo je končal v begunskem taborišču in začel bogoslovje v Boznu na Južnem Tirolskem. Leta 1949 je odšel v Združene države Amerike, nadaljeval frančiškansko bogoslovno šolo v Lemontu in bil leta 1952 posvečen v duhovnika.

Po desetih letih pastoralnega dela na različnih župnijah Chichaga in širše okolice se je p. Valerijan Jenko odločil za delo med rojaki v Avstraliji, ki je postala njegova nova domovina. O tem je, preden se je vrnil v domovino, povedal: »Že pred menoj se je nekaj patrov, s katerimi smo bili prej skupaj, odločilo za ta korak. Mene je tja povabil p. Bernard, ko je eden od naših patrov odstopil. Ena stvar je odločitev, druga pa to odločitev izvršit, izpeljat. Čutil sem, da grem v popolnoma neznano deželo, med neznane ljudi. Skoraj nobenega prijatelja nisem imel tam, razen p. Bernarda. Razmišljaš o tem, kako se boš znašel tam. Tako je odločitev v meni počasi zorela in septembra leta 1963 smo z ladjo iz San Francisca odpluli proti Avstraliji. Po štirinajstih dneh smo prispeli v Sydney in v tem mestu sem ostal do danes.«

P. Valerijan je postavil temelje slovenskemu misijonu v Merrylandsu z novo cerkvijo sv. Rafaela. Pred tem je slovenska skupnost gostovala v različnih avstralskih cerkvah, ki so bile ob nedeljah dopoldne zasedene. P. Valerijan je o iskanju primernega prostora za novo slovensko cerkev povedal: »Imeli smo srečo. Od prezbiterajncev smo kupili staro leseno cerkvico. Ponudili smo jim več, kot jim je obljubljala občina. Ta je nameravala v njej urediti knjižnico. Ker so vedeli, da bo cerkev ostala namenjena bogoslužju tudi vnaprej, so bili zadovoljni, saj tako stavba ne bi šla v svetno uporabo. Prvi dve leti smo imeli bogoslužje kar v stari cerkvi, nato pa smo začeli z zidavo nove. Posvetili smo jo svetemu Rafaelu. Z lastno cerkvijo se je oblikovalo tudi versko središče. Takrat smo bili še zelo željni domače družbe, slovenske maše. Življenje v našem središču je bilo zelo razvejano in tudi kulturnih prireditev ni manjkalo. Ljudje so se zelo težko privajali avstralskim razmeram, zato je bilo slovensko središče, tako cerkveno kot kulturno, pravo bogastvo za marsikoga.«

Poleg cerkve je kmalu zrasla še dvorana s stanovanjskim poslopjem. P. Valerijan je kljub mesečniku Misli, ki je povezoval vse rojake na peti celini, začel izdajati list Rafael. Poleg pastorale je veliko svojih moči posvetil kulturnemu in socialnemu delu. Pol stoletja je podaril rojakom v Sydneyju in Canberri, pa tudi v drugih mestih Novega Južnega Walesa in Kraljičine dežele.

Ob svoji biserni maši je p. Velerijan Jenko prišel v domovino in od takrat živel pri frančiškanih na Tromostovju v Ljubljani. Prišel je tudi na Radio Ognjišče in kot biseromašnik v naši kapeli maševal za blagoslov našega dela. Že prej se je večkrat oglasil prek valov našega radia. Urednik Franci Trstenjak pa ga je aprila 1997 obiskal v Sydneyju in z njim posnel daljši pogovor, ki mu lahko prisluhnete zgoraj! P. Valerijan Jenko je dočakal visoko starost - dvaindevetdeset let in pol, triinsedemdeset let je podaril frančiškanom in šestinšestdeset let služil kot duhovnik v Gospodovem vinogradu. Danes pa iz večnosti odmevajo njegove besede, ki jih je izbral ob enem od svojih jubilejev: »Služil sem – in glejte: služiti je veselje!«

P. Valerijan, hvala vam za vse!