Čakajoč Vlado RS
Komentarji Petra Stopar
Tako kot so v marsikateri politični stranki in v krogih civilne družbe v volilni kampanji napovedovali, da bodo letošnje državnozborske volitve najpomembnejše po osamosvojitvi Slovenije, sem tudi sama z veseljem, odgovornostjo in že dolgo odločena pričakovala ta 3. junij.
Za razliko od ostale polovice državljanov in državljank z volilno pravico, ki iz različnih razlogov slednje niso izkoristili, se mi je zdela volilna nedelja priložnost, da vsaj malo prispevam k temu, da se stanje v naši domovini obrne na bolje, da skupaj izvolimo oblast, ki jasno ve, kako začeti reševati in rešiti ključne probleme, začenši z demografsko sliko, ki ne kaže najbolje. Rodnost je vendarle predpogoj za obstoj nekega naroda in države. Imeti preskrbljeno in trdno družino v današnjih časih pa se včasih sliši skoraj tako, kot da ne bi govorili o vrednoti, ampak o težko dosegljivem cilju.
Zato smo vsi, ki jim ni vseeno za prihodnost države, za otroke, mlade, starejše in na sploh družino, osnovno celico družbe, na volitvah glasovali za tiste, od katerih lahko brez skrbi pričakujemo ustrezne ukrepe. Predvsem pa si ob glasovanju nismo želeli podpreti politike, ki je v zadnjih letih Sloveniji vladala, ali jo, bolje rečeno, izstradala. Da se je takšno vlado naveličalo gledati, je dokazalo skoraj 25 odstotkov ljudi, ki je zmago dodelilo pomladni SDS, omembe vredna pa je tudi okrepitev NSi – krščanskih demokratov za dva dodatna poslanska mandata.
Sprva seveda veliko veselje, še isti večer pa grenko spoznanje ob vprašanju: Ali je to dovolj za potrebno spremembo? V povolilnem tednu še večja ugibanja: Bodo res stranke, zaradi katerih smo že na začetku šli na predčasne volitve in so si tokrat enakomerno razdelile glasove, nagradile svoje volivce in volivke z nadaljnjimi koalicijskimi načrti, pri tem pa popolnoma izključile del volilnega telesa, ki je hotel odhajajočo vlado »kaznovati« in upal na boljše čase? Ko je še v času volilne kampanje nekdanja premierka Alenka Bratušek glasno izrazila prepričanje o tem, da bomo dobili močno levosredinsko vlado, si nisem mislila, da bo po nedelji o tem sploh še kaj govora.
Sprašujem se, zakaj v imenu državotvornosti, kar med sestavljanjem koalicije tako radi vsi strankarski prvaki poudarjajo, t. i. levi blok ne more premostiti nekaterih razlik in se pogovarjati s tistim, ki je dejansko dobil zaupanje za vodenje države, in to v vseh volilnih enotah, v večini volilnih okrajev in v inozemstvu. Marsikdo vidi razlog za nastali položaj v samem volilnem sistemu, ki da je pomanjkljiv. A bolj kot to bode v oči dejstvo, da hoče zmagovalca volitev s sestavljanjem koalicije prehiteti stranka, ki je prejela polovico manj glasov, kot so menili v Zboru za republiko. Upamo, da politika vendarle premore toliko modrosti, da bo stopila skupaj za stabilno prihodnost države, ali pa bomo šli po poti Italijanov in imeli kmalu spet volitve.
Stabilnost bi gotovo lahko spet zamajala migrantska kriza, če se aktualni ali naslednji vladi in varnostnim organom ne bo uspelo temeljito pripraviti na naraščajoče število prihodov prebežnikov. Medtem ko sosednje države krepijo svoje zmogljivosti, tudi z vojaškimi vajami, kakršno bo na primer 25. junija na meji izvedla Avstrija, so na območju Bele krajine medsebojna srečevanja domačinov in ilegalnih migrantov, ki se izmuznejo policistom ob Kolpi, že stalnica. Kdaj že je avstrijska zunanja ministrica Karin Kneissl, sicer nasprotnica politike odprtih meja in poznavalka Bližnjega vzhoda, poudarila, da je zavarovanje zunanjih schengenskih meja, kot je slovensko-hrvaška, nujnost, saj si ne smemo dovoliti ponovitve situacije iz leta 2015. To, da je premier, ki opravlja tekoče posle, Miro Cerar, takoj naslednji dan po uničujoči toči odšel na ogled posledic v Črnomelj in občini obljubil pomoč pri sanaciji večmilijonske škode, je logično in pravilno, a zanima nas, v kolikšni meri je bil lokalni skupnosti pripravljen dati odgovore tudi glede obravnave migrantov.
Morda pa se notranje ministrstvo stran od oči javnosti pogovarjajo z regijo tudi o tem in ima v žepu načrt, takšen, ki upošteva tako preventivne varnostne preglede kot človekovo dostojanstvo. Množične migracije namreč še posebej izzivajo Cerkev in nas kristjane, da nanje odgovorimo, a kot je menda v svojem videnju o islamizaciji Evrope posvaril sveti papež Janez Pavel II., naj tega napada »ne nadzorujemo z orožjem, to ne zadostuje, temveč z vero in z življenjem po veri«.
