Skozi čas preizkušenj

Slovenci po svetu | 16.05.2018, 08:35 Matjaž Merljak

Mohorjeva Celovec, Krščanska kulturna zveza Celovec in Študijski center za narodno spravo Ljubljana pripravili okroglo mizo Povojna emigracija na Koroškem in njen doprinos h krepitvi narodne zavesti.

Gostje v Tischlerjevi dvorani Mohorjeve v Celovcu v sredo, 25. aprila 2018, so bili: direktor Mohorjeve dr. Karl Hren, profesor na slovenski gimnaziji v Celovcu mag. Lojze Dolinar, nekdanji predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev dr. Matevž Grilc in komorna pevka Bernarda Fink Inzko. Moderator je bil zgodovinar in urednik mag. Hanzi Filipič. Kot je dejal uvodoma, je to dokaj zapleteno področje, saj o njem še ni bilo dosti napisanega, čeprav je o slovenski politični emigraciji izšlo že veliko člankov in knjig.

Hanzi Filipič je nanizal mejnike polpretekle zgodovine (umik čez Ljubelj na Koroško, življenje v taboriščih, vrnitev v Jugoslavijo, selitev v taborišči v Peggetz pri Lienzu in nato Špital, odhod v Argentino, ZDA in Kanado) Odnos Avstrijcev do beguncev je bil zelo slab, želeli so se jih znebiti. Zlasti je bil slab odnos tistih Korošcev, ki so znali slovensko, a tega niso hoteli priznati in so bili nemško nacionalno usmerjeni. Na trenutke je bil celo sovražen. ... Zavedni Slovenci pa so begunce zelo dobro sprejeli.

Dr. Karel Hren je dejal, da je Mohorjeva tista ustanova, ki je najbolj povezana z begunci po letu 1945. Po finančni zaslugi rojakov je bila leta 1951 oživljena Mohorjeva tiskarna, s strani emigracije so bili deleži finančne podpore tudi pri ustanovitvi Slomškovega doma in prodaji: ena četrtina do ena tretjina Mohorjevega koledarja je bila prodana v emigracijo oz. zdomstvo, hkrati je emigracija pri Mohorjevi družbi objavljala svoje vsebine (primer je Karel Mauser, pisanje o povojnih pobojih). Iz vidika manjšinskega obstoja je bil prispevek povojne emigracije središčen.

Mag. Lojze Dolinar je begunstvo doživljal z velikimi ponižanji. Ko gleda nazaj na vso preživeto - skoraj bi lahko rekel - Kalvarijo, mora reči, da so ljudje, ki izvirajo iz begunskega kroga, v neki meri nekaj dobrega doprinesli za slovensko Koroško. Spomnil je, da slovenskega radia ne bi bilo, če ne bi bilo gospoda Vrbinca, tiskarne pa ne brez g. Nahtigala. Na žalost so bile politične zdrahe vedno prisotne, a danes pričakuje odprtost in spoštovanje vsake osebne zgodbe. Meni, da je čas, da se črno-belo gledanje konča, da se pogledajo v oči in tiste točke, ki so vsem dobre, zabeležijo.

Bernarda Fink Inzko se je dolga leta čutila kot begunka, čeprav ji je oče rekel, da niso bežali, da so se umaknili. Doma govorili samo slovensko, med prostim časom, so bili med Slovenci. Koroška je bila prisotna, že mama ji je rekla, da so koroške pesmi najlepše.

Matevž Grilc je dejal, da so begunci, še posebej duhovniki, nesporno prispevali h krepitvi narodne zavesti. Te duhovnike niso imeli za begunce, ampak za svoje ljudi, ki so se borili in so delali v pri slovenski narodni skupnosti na Koroškem. Nihče ni kadarkoli kritiziral Slovenije in Jugoslavije, na račun komunističnega režima ...