Letošnjo predvolilno kampanjo bi lahko opisali z eno samo besedo: dolgčas!
| 01.06.2018, 21:28
Eden izmed najpomembnejših trenutkov demokratične države pa se poleg dolgčasa sooča še z enim bolj perečim problemom. Ta je, da javne debate oziroma predstavitve programov strank ne prinašajo prave vsebine.
Zaradi vsakodnevnih skrbi se večina državljanov ne zaveda, da živimo v izredno zahtevnih in težko obvladljivih časih, a prav zato bi morali vsaj politiki resnico razumeti, jo obelodaniti in poglobiti ter nato tudi predstaviti nova politična izhodišča ali rešitve. O vsem tem v slovenskem prostoru ni ne duha ne sluha.
Evropska unija vse od leta 2015, ko je Komisija izdala belo knjigo z možnimi scenariji, išče najprimernejšo obliko za preživetje. Finančni špekulanti in bančni lobiji, ki so v času gospodarske krize mastno zaslužili, še vedno držijo naše usode v svojih rokah. V Italiji, eni od najpomembnejših členov verige stabilnost na stari celini, je ustavni parlamentarni večini pred dnevi predsednik republike odrekel možnost za sestavo vlade, ker se ni strinjal z imenom kandidata za finančnega ministra, ker bi le-ta lahko bil težje sprejemljiv za finančni svet in trge! Malo za tem je Evropski komisar Günther Oettinger, nekdanji predsednik nemške zvezne države Baden-Wuttemberg, povedal resnico o tem, kako stvari stojijo, in zabrusil, da bodo trgi Italijanom razložili, kako naj volijo! Vladna kriza se v Italiji nadaljuje in vse kaže, da bosta nestabilnost in euroskepticizem, ki ju je stari establishment želel preprečiti, zgolj pridobila nova krila. Tudi zaradi dokaza, da imajo države od zunaj omejeno suverenost in da demokratični procesi ostajajo le še lepotni dodatki politično nepotrebnih sistemov, ker je politika že davne izgubila primat nad ekonomijo. Namesto diktature komunizma smo pridobili novo internacionalo diktaturo finančnih trgov. Med tem se je oblikovala tudi nova katalonska vlada, vendar so ljudje, ki so demokratično podpirali njeno neodvisnost, ali v zaporu ali pa pribežniki v tujini, ker jih španska vlada – ena od demokratičnih vlad Unije, ki bi morale delovati v okvirih Evropske konvencije o človekovih pravicah – politično preganja, medtem ko celoten sistem Evropske unije - od Parlamenta navzdol - raje gleda na drugo stran. Nespametne sankcije proti Rusiji zaradi ukrajinskega problema, ki smo ga bolj ali manj sami skuhali, slabijo naša gospodarstva in oblikujejo nesprejemljivo geopolitično sodelovanje med Rusijo in Kitajsko. Do ostalih članic EU vedno arogantna Nemčija, kar se tiče dokazovanja vrlin, že dolga leta z nesorazmernim ustvarjanjem proračunskega presežka na račun naših gospodarstev krši pogodbe EU. Angela Merkel je leta 2015 s svojo odprto politiko do migrantov ustvarila brexit in zamajala vsa ravnovesja v Bruslju. Brexit je povzročil približevanje Francije k ZDA, ob tem pa je Francija napadla ter povzročila in še naprej povzroča težave v Libiji. In to zato, ker bi Libijo želela odvzeti italijanskemu političnemu protektoratu, ob tem destabilizira celotno Evropo z migracijskimi tokovi iz Severne Afrike.
To so samo nekatere od neverjetno perečih tem, ki vplivajo na naše vsakdanje življenje okoli nas in oblikujejo izredno napeto ozračje, iz katerega bi lahko v določenem obdobju izvirala naslednja mednarodna kriza ali celo preoblikovanje svetovnega reda, od katerega je mala Slovenija popolnoma odvisna. A v predvolilni kampanji o teh temah ni bilo slišati nobenega komentarja. Nihče od novinarjev predstavnikov političnih strank ni vprašal o navedenih temah, nobena stranka teh tem oz. rešitev v lastnih programih ni predlagala in najverjetneje le redko kateri kandidat sploh kaj ve o vsem tem. Povprečen državljan mi lahko oporeka, da od kandidatov za volitve v DZ zahtevam pretirano znanje, saj niso vsi strokovnjaki za vse. Mogoče to drži, a potem je situacija samo še hujša, saj je eno od podjetij, ki se ukvarja z davčnim svetovanjem, primerjalo programe in soočenja strank ter ugotovilo, da ima le Nova Slovenija izdelan koncept o sodelovanju z gospodarstvom, medtem ko vsi ostali volilni programi (citiram) »bolj spominjajo na gradivo za kratko predavanje kot pa na volilni program za naslednje štiriletno obdobje vodenja države«. Ob raziskavi dostop do programa stranke SD ni bil mogoč, Desus in lista Marjana Šarca pa problematike davkov in razbremenitve gospodarstva v svojih programih sploh nista razdelala.
Ker sam ne želim izpasti dolgočasen, ne bom našteval še številnih drugih pomanjkljivosti predvolilnih programov, temveč se bom osredotočil še na en dodaten moment, ki je spopad za parlamentarne stolčke naredil neučinkovit: govorim seveda o novinarjih. Slovenci bodo morali razumeti, da noben novinar ni objektiven, lahko pa je verodostojen. Oblikovati politične debate v imenu politične korektnosti, v okvire strogih minutaž in kratkih replik je samomorilno za družbo. Dobimo kratke, nevsebinske odgovore na vnaprej pripravljena vprašanja, katerih nadgradnja je strogo prepovedana, ker cilj soočenj ni razumevanje strankarskih programov in idej, temveč le njihovo pasivno predstavljanje! Zaradi takšnega novinarstva, ki ne pusti ali si ne želi vneti vsebinskih debat zaradi pomanjkanja samozavesti ali, kar je še slabše, resničnega znanja, stranke lahko pozabijo objaviti program, ga napišejo splošnega ali sploh nimajo mnenja o določenih zadevah in pred mediji improvizirajo z leporečjem.
Pravo novinarstvo je seveda nevarno, saj bi lahko preprečilo plane globoke države, ki Slovenijo izredno dobro nadzoruje in vodi že več kot trideset let. Pravo novinarstvo bi razkrinkalo in državljanom pojasnilo, kako je mogoče, da se od razpada stranke LDS vedno pojavi nova politična škatlica z novim voditeljem in nepoznano ekipo, ki na koncu zmaga. Pravo novinarstvo bi razkrinkalo, kako so v Sloveniji javnomnenjske ankete volilnih napovedi vse razen resnične raziskave. Ker globoko državo sestavljajo izredno kompetentni ljudje, ki poznajo psihologijo nadzorovanega naroda, je postopek vedno enak: ko je nova prazna škatlica lansirana, dobi v anketah največ podpore in s tem zbudi upanje večinskega levega dela državljanov. S časom njena priljubljenost pada, vse dokler Janševa SDS ne vodi, potem pa prazna škatlica začne postopoma nazaj pridobivati podporo, saj strah pred zmago Janše učinkovito mobilizira levico. Ves čas je v anketah velik, zelo velik, prevelik delež – vsaj za katerokoli resno anketo – neodločenih, na podlagi katerih se potem lahko upraviči navidezna napaka v projekcijah. In najpomembnejše, SDS tik pred volitvami v anketah vodi, ampak zgolj za dva, maksimalno tri odstotke. To je dovolj, da levi volivci ne izgubijo upanja v zmago, saj v politiki ne obstaja nič hujšega kot vnaprej poražen voditelj, ki ga povprečen državljan zaradi psihološkega občutka o morebitnem izgubljenem glasu ne bi volil. In na koncu zmaga prazna škatlica oziroma je znotraj svoje politične opcije relativna zmagovalka.
Letos so zadeve šle in se bodo tudi končale po istem kopitu. Za oblikovalce javnega mnenja je manjši stresni trenutek predstavljalo le dejstvo, da Janez Janša letos ni stopil na nobeno bananino lupino oziroma ni, kot vedno v preteklosti, pretirano reagiral na nekatere standardne provokacije. Janševe reakcije so v politični debati služile kot dokaz njegove nevarnosti za demokracijo. To dejstvo lahko letos pozitivno vpliva na rezultat SDS-a, a težko bo stranki omogočilo sestavo katerekoli vlade. Po skoraj tridesetih letih samostojnosti pa je res neprijetno opažati, da se volitve dobijo ali zgubijo le zaradi obstoja enega strankarskega voditelja. Nismo še zrela demokracija in ob pomanjkanju pravega novinarskega pristopa še dolgo ne bomo. Slovenija potrebuje kritično maso svobodno mislečih ljudi in ne stroja za postavitev všečne oblasti, katere predstavniki bodo slabo plačani poslanci, ki gredo v politiko bolj zaradi potrebe po mesečnem dohodku kot pa zaradi resnične želje po služenju narodu in državi. Kot je Mojmir Ocvirk, dober poznavalec volilnega telesa in hkrati politične scene, pred kratkim napisal v svoji zadnji knjigi »Politika v 90 minutah«: »Dobri kandidati se ne odločijo kandidirati. Pa ne iz nekih svojih egoističnih razlogov. Šele ko se bodo volivci pripravljeni resno ukvarjati z izborom, z vprašanjem, kdo bi bil dober kandidat, in ko se bo to število zahtevnih državljanov večalo, se bo začela ustvarjati klima, ki bo pritegnila dobre kandidate. To, da državljani politične funkcije razumejo kot nepomembne, omogoča, da se za kandidaturo odločajo večinoma nekompetentni državljani.« In nič ni lažjega kot obvladovati politiko, banke, gospodarstvo, visokošolstvo in zdravstvo ob prisotnosti nekompetentnih, obvladljivih kadrov.
Svet okoli nas doživlja težke čase. Preživetje Evropske unije je pod vprašanjem in posledično tudi Slovenije kot jo poznamo danes, a v celotni kampanji ni bilo slišati nobene nove teme. Le povprečno obravnavanje starih. Slovenci si zaslužimo več. Verjetno bo naslednji mandat DZ najzahtevnejši, ker bo prišlo do zadnjega kroga plenjenja državne lastnine in poskusa rušenja nasprotnikov. Nekateri kadri iz ozadja bodo zaradi starosti prisiljeni zapustiti pozicije in nekateri drugi bodo uživali v osvojenem. Čez pet let bo potrebno Slovenijo graditi na novih temeljih, z novimi strankami. Do takrat upam, da bodo pripravljene nove generacije sposobnih, angažiranih državljanov.
