Nadškof Alojzij Cvikl | (foto: P. Ivan Rampre)
Nadškof Cvikl in škof Glavan pri velikonočni vigiliji o Kristusu kot luči življenja
Sinoči smo obhajali velikonočne vigilije. To je najslovesnejše bogoslužje celega leta. Slavje se stopnjuje od drobnega plamenčka, preko hvalnice velikonočni sveči, svetopisemskih odlomkov, Slave, Aleluje, obnovitve krstnih obljub do slovesne evharistične daritve... Vigilija se ne sme začeti pred sončnim zahodom, končati pa se mora pred zoro velikonočne nedelje. Po slovenskih stolnicah so jih darovali škofje ordinariji.
Mariborski nadškof metropolit Alojzij Cvikl je v pridigi dejal, „da na začetku bogoslužja velikonočne vigilije, ko smo prižgali velikonočno svečo, smo ob njej prižgali tudi naše svečke. Kristusova luč ni osvetlila samo temno noč smrti, ampak je osvetlil tudi nas. To nas spomni, da smo v krstni vodi tudi mi postali deležne sadov velike noči. Ko postanemo božji otroci, postanemo otroci luči, otroci dneva in ne otroci noči“.
Dejal je, da Jezus svoje učence vedno znova vabi, da bi bilo naše življenje takšno, da bo iz naših dejanj odsevala luč vere in zaupanja v Boga. „Ne, da se kažemo, dokazujemo, ampak, da je naše življenje pričevalno, takšno, ki govori o Božji besedi, ki v nas prebiva in rojeva svoj sad. Vzhodni kristjani imajo običaj, da z obhajanja velikonočne vigilije vračajo domov s prižganimi svečkami. Tudi mi nocoj, se s prižgano svečko v naših srcih, ta svečka je naša vera, ki se ob praznovanju velike noči okrepi in utrdi, vrnimo domov, v naše družine, v naša okolja, da bo temo sveta razsvetljevala luč naše vere. Vstali Gospod je luč, ki nikoli več ne ugasne in to je naše upanje in naše veselje!“
Novomeški škof Andrej Glavan pa se je pri velikonočni vigiliji vprašal, kaj v tej sveti noči slavimo in se spominjamo. „Bogoslužje v Božji besedi omenja tri pomembne dogodke – tri noči. O tem nam govori tudi govori tudi praznovanje tradicionalne judovske pashe. Pri tem judovskem praznovanju najprej nazdravijo, lahko bi rekli omenjajo 4 čudežne noči, ki so v temi časa posijale kot rešenje od zgoraj.“ Dejal je, da je bila prva noč, ko je Bog ustvaril svet, ki je bil do tedaj prazen in pust in se je tema razprostirala nad globinami. Druga noč je bila, ko naj bi ostareli Abraham daroval svojega 30-letnega sina Izaka. Tretja noč pa je bila noč osvoboditve iz egiptovske sužnosti, ki jo bogoslužje imenuje noč rešitve. „Zavedajoč se teh dogodkov Cerkev v veličastnem hvalospevu vstajenjske noči vsako leto poje: »Veselite se božji služabniki, naj zadonijo mogočni glasovi, veseli se tudi vsa zemlja, ožarjena s takim sijajem in razsvetljena od bleska večnega kralja …« Ta kralj, ta temeljni kamen Cerkve, je vstali Jezus, ki je zdrobil verige smrti in od mrtvih vstal in nam vsem odpre vrata in možnost večnega življenja, če vanj verujemo in gremo po poti vere in služenja Bogu in ljudem, ki nam jo je pokazal s svojim zgledom.“
