Strankomanija in novi obrazi

Komentar tedna | 20.04.2018, 14:52

Tisti, ki ste sledili sestavi prvega demokratičnega parlamenta po prvih demokratičnih volitvah, se gotovo spomnite, kako so se nekateri mediji norčevali iz "novih" obrazov. Po petinštiridesetih letih komunističnega enoumja in obstoja ene same politične stranke, seveda nihče od novih ni bil izurjen v parlamentarni retoriki in načinu delovanja Parlamenta. Za to so stari komunistični parlamentarci bili za "nove" Demosove poslance pravi profesorji in učitelji. Takratno norčevanje iz nerodnih in neveščih poslancev je imelo en sam namen, pokazati na nesposobnost amaterjev, ki so se znašli v parlamentu, ter pričeli kvariti idilo enopartijskih poslancev.

Zadnjih deset let pa smo priče miselnemu preobratu podobnih in sorodnih ali celo istih medijev, ki na veliko propagirajo in podpirajo »nove« obraze. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja so bili novi obraz moteči, v dvajsetih letih sedanjega stoletja, pa so ne samo dobrodošli, ampak se jih predstavlja kot rešitelji naše mlade parlamentarne demokracije. S te vrste sprevrženo miselnostjo imamo v našem okolju neprestano opravka.

Drug tak temeljni problem ob volitvah pa je dejstvo, da je vedno manj ljudi motiviranih za to, da aktivno sodelujejo pri vzpostavljanju, ohranjanju in vzdrževanju demokratičnega družbenega reda. Da je temu tako, je do neke mere odvisno od volilnega sistema, ki ga imamo. Tega smo podedovali iz časa vladavine LDS in Drnovška. Način kako izbiramo poslance je popolnoma neprimeren in zgrešen, kot je zgrešena zakonodaja, ki omogoča vsakemu čudaku ali političnemu razočarancu, da ustanovi svojo stranko. Da bo na letošnjih parlamentarnih volitvah v dvomili jonski državi več kot dvajset strank, je velika neumnost in posledica delovanje demokratičnih postopkov na način, da čim večjemu številu ljudi pristudiš politiko in strankarsko demokracijo. Množenje strank je tudi način, kako ohranjaš svojo pridobljeno hegemonijo in s popolno razpršitvijo glasov ostajaš na oblasti. Kar se danes ne da več doseči z revolucijo, se lahko doseže s pomočjo razpršenosti političnega polja, v katerem je veliko lažje ribariti v kalnem in se vedno sklicevati na druge, tako kot to sedaj počneta Židan in Erjavec vizavi Cerarja.

Novi obraz, volilni sistem in množenje političnih strank so načini, kako ljudem pristudiš politiko in jih na volilni dan pustiš obsedeti doma pred TV – nadaljevankami. S takšno strategijo se uničuje država in njeni podsistemi. To pa hkrati pomeni, da globoka država ali t.i. sivi strici še naprej iz ozadja vse usmerjajo in vodijo, na način, ki ustreza njim in njihovim lakajem, ne pa večini državljanov. Na volitvah, ki so pred nami tako verjetno ne bo ponovno odločala kakšna zrežirana afera, kot je bila Patria in so bili Zvonovi, ampak slaba volilna udeležba, množica strank in strančic ter novi obrazi, ki bodo ponovno potrebovali ves mandat za vzdrževanje obstoječega stanja, na mesto, da bi naredili reforme, ki jih že nekaj let družba in država nujno potrebujeta. Novi obrazi so idealna formula, da se ne zgodi nobena reforma.

Če pogledamo dosedanje strankarsko dogajanje in vključenost strank v mednarodno okolje, kar je za takšno državo kot je slovenska pomembno, lahko ugotovimo, da so se v liberalni evropski združbi do sedaj znašle naslednje stranke: najprej LDS, Zares, Jankovičeva Pozitivna Slovenija, Cerarjeva SMC in še kakšen dodatni strankarski drobiž. Menjavanje strank in njenih predstavnikov v mednarodnih združenjih na ta način popolnoma onemogoča, da si kdorkoli na daljši rok utrdi zveze in prijateljstva. Ali če pogledamo DESUS in njegovega predsednika, ki je bil zunanji minister. Ni čudno, da se je naslanjal na Ruse, saj na zahodu, ne stranka, ne Erjavec ne spadata v nobeno resno politično skupino. Pogosto pa je za nacionalne interese pomembno, koga imaš za zaveznika na mednarodni sceni. Stranke ki nastajajo in odhajajo, novi obrazi, ki so predvideni za kratek čas uporabe, politiki, ki so popolni novinci na evropskem in drugih parketih, vse to državi samo škoduje in jo potiska na popolni rob v mednarodni politiki. Slovenija danes v mednarodni konstelaciji ne pomeni nič in ne predstavlja nič. Tudi to je rezultat strančic in novih obrazov. V kolikor bomo tako nadaljevali nas nihče ne bo več resno jemal pa se naj Junker še tako objema z vsakim novim premierom ali premierko.

Zanimivo je tudi to, kako vsi po vrsti hitijo z izjavami, s kom ne bodo šli v koalicijo. Če Šarec izjavi, da z Janšo ne gre v koalicijo in da sta zanj Janša in Kučan preteklost, po tem je v teh njegovih izjavah globoka nelogičnost. Doslednost bi bila, če bi izjavil, da ne gre v koalicijo z Janšo in vsemi strankami, ki so blizu Kučanu ali on njim. Slednjih pa je toliko, da Šarec ne more sestaviti in iti v koalicijo praktično z nikomer, da bi lahko dosegel relativno večino. Kdor bo volil njegovo stranko bo, dosledno logiki, v naprej volil za opozicijsko stranko. Ker pa Šarc samemu sebi nasprotuje v izjavah in ker izpostavlja samo enega politika, ne pa tudi drugih, ki so bili dalj časa na oblasti kot Janša, mu težko verjamemo, da misli resno, še manj pa, da razume, kaj je parlamentarna demokracija. Njegova kritika je ves čas uperjena na tiste, ki so do sedaj vladali. Zagotovo to ni bil Janša. Statistika nam dokazuje prav nasprotno, da so to bili očitno potencialni Šarčevi bodoči koalicijski partnerji. Vsi tisti, ki so na oblasti zadnjih deset let nepretrgano in s temi bi Šarec delal reforme. Nobene resne ne bo naredil, ker mu je ne bodo pustili. Šarčev problem je, da se ne zaveda ali pa se spreneveda, ko gre za realno oceno stanja v naši državi. Kakor koli stvari obračamo, dejstvo je, da je ta država od padca Demosove vlade naprej ujeta v polarizacijo med vrednotami osamosvojitve in demokracije ter vrednotami kontinuitete s preteklim totalitarnim režimom. Gospodu Šarcu je potrebno zelo jasno povedati, da ne moreš biti pri prvem obhajilu svojega otroka in na mitoloških proslavah Turnškovih borcev. Kdor govori o drugi svetovni vojni kot o narodno osvobodilni vojni na slovenskih tleh, ponavlja zgodovino osnovnošolske učiteljice, ki se je šolala v Kumrovcu. Kdor pa želi biti verodostojen in resnicoljuben, mora kot politik danes vedeti, da smo imeli okupacijo in komunistično revolucijo. Ne ena ne druga ni bila za narod, ampak vsaka za svojo ideologijo.

Podobno kontradiktornost izražajo tisti kristjani, ki zagovarjajo odprta vrata migrantom v imenu krščanske ljubezni, hkrati pa nočejo nič slišati, da je na tisoče Slovencev in Slovenk moralo po koncu vojne migrirati pred komunisti v tujino. Novi obraz politike, gospod Šarec in njegovi, se ne bodo mogel izogniti slovenski preteklosti pa naj pokopujejo Janšo in Kučana kakorkoli hočejo. Oba sta tu in bosta tudi ostala. Z njima pa ostaja tisto, kar je za to državo usodnega pomena: ali bomo nadaljevali na predpostavkah totalitarne kontinuitete ali pa na predpostavki osamosvojitvene diskontinuitete. Na tej točki se slovenska politika lomi že skoraj trideset let in temu tudi Šarec ne more pobegniti. Prej ko se bo tega zavedal, boljše zanj in za slovensko politično situacijo.

V kolikor bo po volitvah mandatar imel resne probleme s sestavo koalicije in v kolikor je morda sploh ne bo mogoče sestaviti, kar bi pomenilo kmalu še ene volitve, bi to bilo alarmantno znamenje, da je nujno potrebno spremeniti volilni sistem, za katerega pa potrebuješ večino. Pri sedanji razpršenosti in strankomaniji pa to večino lahko samo sanjamo. Cerarjeva koalicija je to večino imela, a ji na kraj pameti ni padlo, da bi posegla v volilni sistem na način, ki bi zagotavljal večjo državljansko participacijo in politične akterje prisilil v združevanje in ne v strankomanijo, ko se lahko vsak nezadovoljnež gre igrat politika za vsak slučaj ali pa za en mandat. Ni torej čudno, da se v takšni situaciji nekaterim zahoče nazaj v enopartijski sistem, ko se je odločalo, če tudi neumno, a odločalo se je. Slovenska država in njena politika sta v razkroju, v kolikor bomo tako nadaljevali bomo živeli samo še kot gubernija nemškega gospodarstva in ruske putinokratije.