Česa se veseli kmetijski minister?

| 02.04.2018, 05:25

Konec lanskega leta je po etru, svetovnem spletu, tiskanih medijih in osebnih razglaševalcih zaokrožil dokument s pompoznim naslovom, ki je veliko obetal in, kot pritiče takšnim razglasom, razočaral. Pa ne preveč, ker vemo, kaj lahko pričakujemo od komisije, ki jo vodi nekdo, ki pogosto deluje, kot da sodi v neko drugo inštitucijo.

Na dokumentu najprej piše »Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij«, sledi pa naslov Prihodnost oskrbe s hrano in kmetijstva. V spremljajočih razglasih pa je dodano še pojasnilo, da gre za smernice sprememb skupne kmetijske politike po letu 2020.

Dokument naj bi bil pomemben. Povedal naj bi, kaj od evropskih kmetov pričakujejo državljani EU in kaj lahko kmetje pričakujejo od evropske in državne politike. Vendar se očitno naši vladi ne zdi dovolj pomemben, da bi ga v celoti prevedli in objavili na spletni strani resornega ministrstva, kjer bi ga lahko sleherni kmet, ki sploh še namerava kmetovati po letu 2020, prebral v materinem jeziku. V naši kmetijski administraciji so sicer pri prevajanju naslova pokazali nekoliko inovativnosti in ga raje popestrili v duhu nutricističnega populizma (Prihodnost prehranjevanja in kmetovanja), kot da bi uporabili uradni prevod, objavljen na spletni strani Komisije.

Pa bi bilo prav, da bi ga lahko v celoti prebrali v slovenščini. Zato, da bi čim večji krog zainteresiranih bolje razumel ministrovo izjavo po predstavitvi dokumenta: »Veselim se novega stanja po 2020, vendar se moramo začeti že sedaj pripravljati!« Lepo bi bilo, da bi se tudi državljani veselili skupaj z ministrom. A vprašanje je, česa natančno se veseli minister? Prebrala sem dokument, prisostvovala predstavitvi v ljubljanski Hiši Evropske unije, poslušala ministrovo izjavo, pa še vedno ne vem, česa naj bi se veselili?

Tega, da Komisija v imenu kmetov obljublja, da bodo z zelenim kmetijstvom pridelali zadostne količine hrane po dostopnih cenah, ohranjali okolje, povečevali delež ekoloških pridelkov, zagotavljali zeleno energijo, zmanjševali izpuste toplogrednih plinov, skrbeli za delovna mesta in prihodke z izvozom, se prilagajali zahtevam okoljskih inštitucij, skrbeli za populacije metuljev, ptičev, črvov ..., skratka, postavlja kmete v vlogo zelenih superljudi.

Morda pa se minister veseli možnosti samostojnega odločanja o uporabi različnih ukrepov in višinah podpor, saj naj bi države članice imele bolj proste roke. Iskreno, jaz se tega ne veselim, po dosedanjih izkušnjah z našo kmetijsko birokracijo se prej bojim. Bojim se že prvega spopada med interesnimi skupinami pri definiciji aktivnega kmeta. Resno se sprašujem, ali je ponujena možnost fleksibilnosti pri odločanju v primeru Slovenije priložnost ali grožnja? Morda pa minister še ni spoznal bolezni slovenske kmetijske politike, ki se ji ljudsko reče »bolj papeški od papeža«?

Prenovljena skupna kmetijska politika od leta 2021 do leta 2027 predvideva do petdeset odstotkov več neposrednih plačil za mlade kmete, če se bo država tako odločila. Lahko bo podprla družinske kmetije, če bo to želela. Lahko bo omogočila »novim« kmetom, da začnejo s kmetovanjem tam, kjer ni dedičev ali slednji ne želijo kmetovati. Vse to bo lahko naredila, če bo hotela, če bo znala ali če ji bo vsaj mar! Preveč »če-jev« pušča preveč dvomov in običajno to ne prinese ničesar dobrega. Nič, česar bi se lahko veselili!