Škofje v stolnicah darovali maše zadnje večerje

| 30.03.2018, 08:27

Po slovenskih cerkvah smo z večernim bogoslužjem velikega četrtka vstopili v velikonočno tridnevje, ki je višek bogoslužnega leta. Sinoči smo se tako spominjali rojstnega dne evharistije in mašniškega posvečenja. Hkrati smo molili, da ne bi nikoli presahnil izvir služabnikov velike skrivnosti brezmejne Božje ljubezni. Slovenski škofje so tako darovali maše zadnje večerje v stolnicah, ponekod so 12. umili noge.

Murskosoboški škof Peter Štumpf se je pri sinočnji pridigi ustavil ob zadnjih aktualnih dohodkih kot je gradnja elektrarne na reki Muri. Dejal je, da je Pomurje od vseh slovenskih pokrajin okoljsko najbolj onesnaženo in ogroženo. Že leta in leta beležijo največjo onesnaženost zraka s trdimi delci. »Umirajo nam čebelice, najbolj žlahtne in pridne delavke. Med ljudmi se bolezen raka močno povečuje. V to ranjenost naše pokrajine pa bi nekateri radi vsekali še novo rano: Postavili bi na našo prekrasno reko Muro elektrarne. Prepiramo se o energetskih virih, namesto da bi naprej poskrbeli zase in zato, v kakšnem okolju živimo. Kaj mi pomaga energetika, če pa je ne morem uporabljati, ker sem si okrog sebe prav zaradi energetike porušil ves ekosistem, ki mi omogoča zdravo življenje,« se je vprašal škof Štumpf.

Nadaljeval je, da še danes »nam tako draga Mura kljub vsem napačnim odločitvam v preteklosti simbol življenja in spominjanja. Mnogim ljudem v Sloveniji in po svetu še vedno pripoveduje svojo Povest o dobrih ljudeh. Tukaj Katica še vedno poje svojo otožno pesem Vsi so venci vejli. Če oskrunimo in ponižamo našo drago Muro, bomo uničili dobro povest o sebi. Reko je mogoče sijajno spreminjati samo tako, da jo ohranjamo, negujemo in skrbimo za njeno življenje.«

Spomnil je, da je veliki četrtek tudi spomin izdajstva Juda Iškarjota. »Denarni mogotci te na koncu vedno izdajo. Trgovina z njimi se ne izplača. Denarni mogotci vedno ostanejo pri sebi in s seboj. Zato pri njih ni razvoja in drugim onemogočijo razvoj. Njihov denar ne pomeni ne napredka ne zdravja in blagostanja. Ko je Jezus na veliki četrtek postavil zakrament svete evharistije, je s tem v stvarstvu in v ljudeh povzročil notranje spremembe. Evharistija ima tudi socialni značaj, kar pomeni, da so skupaj z mano z Jezusom v evharistiji povezani tudi drugi ljudje. Pri tem ni more biti nihče pozabljen. Evharistija nas iztrga iz pozabe ter nas ohranja v Jezusovem trajnem spominu.«

Novomeški škof Andrej Glavan je med večerno pridigo spregovoril o tem, da se v zadnjem času v vesoljni Cerkvi veliko govori o spoštljivem in nespoštljivem prejemanju obhajila. »Zagledani v preteklost bi eni najraje spet uvedli prejemanje obhajila kleče. Treba je reči, da ta spoštljivost zadeva najprej čisto srce. Srce nam očiščuje božja milost, zlasti pri spovedi. Še v mojem otroštvu je bila praksa: 1-krat k spovedi in 1-krat k obhajilu, zlasti ob tako imenovanih stanovskih nedeljah. Danes se uvaja druga neprimerna skrajnost – obhajilo brez spovedi, ki jo nekateri zelo zelo redko prejemajo,« je opozoril novomeški škof in nadalje razmišljal o obhajilu na jezik ali na roke.

»Načelno niso roke nič manj vredne kot jezik. Pomislimo na veliko grdih in neprimernih besed, ki stalno maže jezik. Gotovo pa je pri obhajilu na roke tudi treba paziti na spoštljivost. Iz te spoštljivosti se vidi in čuti tudi vera. Spoštljivo gremo k obhajilu na roke tako, da stegnemo obe roki, podloženi drugo z drugo,« je opozoril škof Glavan.

Mariborski nadškof metropolit Alojzij Cvikl pa je v Slomškovi stolnici dejal, da z velikim četrtkom Jezus stopa v tišino in se umika iz javnega življenja. Jezus daruje svoje življenje za nas, da bi mi postali sveti, je dejal nadškof. »Tudi, ko je nasilje proti njemu na svojem vrhuncu, Jezus ne neha ljubiti. In to je tista ljubezen, ki gre do konca.«

Božje usmiljenje po besedah nadškofa ne odgovarja na naš greh in na naše nasilje v enaki meri. Na nasilje ne odgovarja z nasiljem, ampak na nasilje odgovarja z ljubeznijo in odpuščanjem. »Ko prejemamo Njega pod podobo kruha in vina se vedno bolj vračamo vanj. Vedno bolj postajamo eno z Njim.« Jezusovo darovanje na križu je darovanje v naše odrešenje in ima svoj učinek v našem življenju, je še dejal nadškof Cvikl in dodal, da je veliki četrtek zato dan hvaležnosti za dar evharistije. »Mnogi kristjani so izgubili čut za neskončen dar. Vse drugo je bolj pomembno, kot se udeležiti svete daritve. Zato je tudi vedno več notranje praznine, občutka, da smo del toka, ki nas premetava sem ter tja.«

Koprski škof Jurij Bizjak je pri maši zadnje večerje spregovoril o obisku 'ad limina apostolorum' ali 'na prage apostolov' in »obred umivanja nog našim apostolom je primerna priložnost, da se skupaj z njimi vsi podamo k pragom apostolov«. »Obiskati prage apostolov torej pomeni okrepiti povezavo z apostoli, ki so temelj Cerkve, in povezavo s prvotno Cerkvijo, ki je vsem rodovom trajen vzor, ter povezavo z duhom prvotne Cerkve, ob katerem se vse krajevne Cerkve vedno znova navdihujejo, kajti: 'Bili so stanovitni v nauku apostolov in bratski skupnosti, v lomljenju kruha in molitvah (Apd 2,42) ... In množica teh, ki so verovali, je bila enega srca in enega duha' (Apd 4,32). Tja se vedno radi vračamo kot na prag domače hiše in kot v svoje otroštvo, da bi postali kakor otroci (Mt 18,3) ...«

Škof Bizjak je tako sklenil: »Mar ni presenetljivo, da se vse vedno znova vrača k svojim začetkom: Človeštvo hrepeni po raju, narodi po svojih prednikih in očakih, zakonci po prvotni ljubezni in poročnih dnevih, odrasli po domači hiši in otroštvu – kakor da resnično vse izvira od Boga Stvarnika, ki je dober in edini dober! Kakor piše o človeku modri Salomon: 'Prah se povrne v zemljo, kakor je bil, duh pa se vrne k Bogu, ki ga je dal' (Prd 12,7). Naj tudi naše današnje srečanje z apostoli okrepi in utrdi naše medsebojne vezi, naše vezi z apostoli prvotne Cerkvijo in naše vezi s svetim očetom.«