O, sveti križ!

| 31.03.2018, 12:33

Veliki petek je, dan spomina na trpljenje in smrt našega Gospoda Jezusa Kristusa. V ospredju današnjih liturgijskih obredov je križ - najbolj ljubljen in hkrati najbolj osovražen simbol, simbol, ki je od orodja smrti postal orodje odrešitve in zmage nad smrtjo.

Če potujemo po naši lepi domovini, bomo naleteli na križe vseh vrst, oblik, barv in upodobitev. Ne vem, če je že kdo preštel koliko križev stoji na slovenskih tleh. Najdete jih v prekmurski ravnini ob reki Muri, najdete jih v Mariboru in Ljubljani, najdete jih na primorski obali ob koščkih našega morja, najdete jih na strmih vzpetinah Alp in drugih gora. Smo narod, ki ljubi znamenje križa in smo narod, ki zna prav križ najbolj prezirati…

V moji mladosti smo nosili križe skrite pod majicami in jih včasih provokativno potegnili ven, da so profesorji videli in prebledeli. Danes pa je drugače - za vsakim križem okrog vratu se skriva življenjska zgodba. Danes ne nosimo križev zaradi provokacije, danes jih nosijo le močni, svobodni ljudje, ki si jih upajo nadeti in tako pričevati za svojo vero v Jezusa Kristusa. Kot tisti nogometaš tujec v slovenski ligi, ki si edini upa dvigniti roke proti nebu ob svojem zadetku in se glasno, radostno zavaliti: Hvala, Jezus!

Ne preseneča me, da se nekateri izgovarjajo na pravico umetnosti, kateri je vse dovoljeno, ko zasmehujejo ali uničujejo znamenje križa. Krščanstvo je edina vera na svetu, ki ima križ in na križu Boga Človeka, prebičanega, ranjenega, umirajočega. A nekateri ljudje danes vlagajo ogromno truda v pozabo na starost, bolezen, smrt! Kaj vse naredijo, da bi ostali večno mladi, večno delavni, aktivni, ne samo do groba ampak celo po smrti! Vse lokalne televizije imajo vedeževalce, ki s čudnimi kretnjami na daleč prepoznavajo ljudi, napovedujejo njihovo prihodnost, zdravijo njihove bolezni…. In ljudje jim verjamejo! Lažje je poslati sliko nekomu, ki ti bo dal kamen ali neke maže, kot pa iti na operacijo, ali kar je še hujše – iti k spovedi in priznati, da si grešnik… Zato mnogi ne morejo videti križa, ker je preveč realističen, preveč vzet iz samega življenja, iz samega telesa človeka.

Človek, ker noče križa, si izmišlja vse mogoče druge poti odrešitve in nesmrtnosti. Prav pretrese me količina napora in denarja, ki ga en mladi fant ali punca vloži v to, da bi bil podoben neki lutki! Nekoč smo kupovali lutke, ki so bile čimbolj podobne ljudem, danes pa – ljudje, živi ljudje s srcem in dušo, želijo postati lutke … Pa če gredo mimo križa, a na njem ni lutka, ampak Bog Človek, se morajo obrniti stran, saj je Križani preveč resničen.

Križ je bil in bo ostal provokativno znamenje. V prvih časih krščanstva so kristjani kot znak uporabili ribo, a se je ta kmalu izgubila, čeprav bi še danes bila veliko bolj sprejeta in manj provokativna kot sam križ. Tako pa je za kristjane ostalo to znamenje iz dveh gred – ene navpične in ene počez, na katerem je odkrito telo Odrešenika Jezusa. Jezus je na križu slečen – kot bi tudi s tem pokazal, da v njem najde pomoč vsak človek, reven in bogat, črn ali bel, moder ali preprost – samo da iskreno veruje v Njega, ki je prav ob svoji smrti pokazal največjo ljubezen.

Križ je znamenje trpljenja, izziv bolečine, trenutkov, ko življenje gre skozi temo noči in strahu; križ je pričevalec vsem ljudem, da ne bodo večno lepi in mladi, da bodo prej ali slej spoznali tudi gube na obrazu in na duši; da jih bo ranilo trnje v medsebojnih odnosih in da bo umrl on/ona, ki si ga neskončno ljubil…. Rada se spomnim mojih sosester redovnic, ki so v bolnišnici nosile v svojih belih redovnih oblekah vsaka svoj križ, da so ga lahko ponudile umirajočim bolnikom, večinoma nevernim ali pravoslavnim… Videla sem veliko solz bolnikov, ki so ob dotiku križa, ne samo z rokami, ampak tudi z ustnicami, čutili neizmerno hvaležnost, da je Nekdo, katerega se lahko oklenejo, ga stisnejo k svojemu ranjenemu telesu, saj bo šel z njimi tudi skozi smrt – kamor jih nihče drug ne more spremljati… So pa še križi, ki jih ne vidimo. Takih je veliko več. To so križi, ki jih nosijo ljudje v svojih srcih, dušah ali telesih. To so živi križi, zato se jih smemo dotakniti le s sočutjem in ljubeznijo.

Na veliki petek gremo v cerkev, da se poklonimo pred križem, poljubimo Jezusovo rane. To je dan sočutja, ko se spominjamo božje ljubezni. Kot se ob smrtnih dnevih svojih najbližjih radi spomnimo vsega, kar smo ob njih in z njimi doživeli, tako na veliki petek poslušamo Janezov evangelij o trpljenju in smrti Gospoda Jezusa Kristusa. Ta evangelij je ves prežet z Janezovo ljubeznijo do ljubljenega Učitelja, zato je tako srčen, tako topel in tako dolg…. Spomini so tem daljši, čim bolj ljubimo!

Potem pa nastopi eno tiho pričakovanje – kaj bo pa zdaj? Kaj se bo zgodilo? Kako naprej? Križ na Golgoti je že prazen, mi pa še kar upiramo oči v njega in čakamo…Vemo, da se v noči že rojeva velikonočno jutro. Če si upamo ostati pod križem, bomo z Jezusovo materjo Marijo tudi obstali. In doživeli veliko noč.

Naj mi bo dovoljeno, da na koncu komentarja preberem nekaj besed letošnjega slavljenca Ivana Cankarja, slovenskega pisatelja in pesnika, iskalca in odrešenega:

Preko gore trpljenja drží cesta v večno radost, preko gore smrti drži cesta v življenje. Visoko do neba se je vzdignilo znamenje in vse trudne oči so zastrmele nanj. Ura bridkosti je bila ura spoznanja. Teman je stal križ na Golgati, kajti za njim je plamenela vsa daljava v zarji paradiža.

Upajte, koprneče oči! Ne kapljica plemenite krvi, iz čistega srca izlite, ni kanila brez koristi. Korak, pod križem trepetajoč, je namerjen veselju naproti.