Ne le levo in desno, tudi zgoraj in spodaj
Slovenija | 23.03.2018, 14:30 dr. Hubert Požarnik
V svojem govoru na spravni slovesnosti v Rovtah nad Logatcem 24. avgusta 2013 se je slovenski razumnik Justin Stanovnik močno zavzel za novo politično pomlad na Slovenskem. Stanje, tako Stanovnik, v kakršnem so danes država Slovenija, naša domovina, naša kultura, naše gospodarstvo, naš jezik, je namreč skrb vzbujajoče. In razlog?
Stanovnik je izpostavil med drugim dva verza iz pesmi »Drugi prihod« slovitega irskega pesnika Williama Butler Yeatsa, Nobelovega nagrajenca za literaturo. Ta se glasita: »Medtem ko so najboljši (najboljši ljudje) brez vsakega prepričanja, so najslabši (najslabši ljudje) polni zagrizene in premetene dejavnosti«.
Oboje je še kako res. Slovenska družba na primer v resnici ni več daleč od tega, da bodo uveljavili v njej posamezniki in skupine svoje zgrešene in celo skrajno problematične nazore o tem, kaj je etično dobro in prav oziroma kako je potrebno živeti. Zato se ne smemo čuditi, da bo pri nas, če bo šlo tako naprej, kmalu stalo nižje v človeku višje na družbeni vrednostni lestvici kot višje v njem. Že dejstvo, da prihajajo pojmi oziroma etične kategorije in oznake, kot so na primer dolžnost, poštenost, spoštovanje, odgovornost zase in za druge, dostojnost, zvestoba, olikanost, sram, hvaležnost, prostaštvo, pokvarjenost, izprijenost in še mnoge druge iz rabe oziroma iz besedišča, veliko pove, kako zelo kot družba nazadujemo. Prav tako je res, da je kaj takega mogoče samo, ker tisti, ki danes patologizirajo našo družbo in kulturo, ne naletijo na dovolj odločen odpor.
Želja po novi slovenski pomladi je zato več kot upravičena. Tista, ki nam je prinesla leta 1991 lastno državo in parlamentarno demokracijo, namreč večine drugih pričakovanj državljanov ni izpolnila. In kaj storiti? V demokraciji padajo odločitve o prihodnjem razvoju družbe v veliki meri na volitvah v parlament oziroma v državni zbor. In te bodo, kot vemo, pri nas že v kratkem. Zato sta politična mlačnost in ravnodušnost kristjanov ter vseh ljudi dobre volje, ki jim je mar njihova država in kar se dogaja v njej, zadnja stvar, ki jo potrebujemo.
Vendar ob tem ne smemo pozabiti: uspelo življenje je tudi – ali predvsem – plod človekovega zavetnega dela na sebi z namenom postati dober človek. Tudi zato ne smemo živeti, kakor nanese. In nenazadnje ga ne smemo jemati kot igro, katere namen je zgolj zabavati se ali narediti vtis na naključne gledalce. Tisti, ki nas gleda in sodi, je drugačne vrste opazovalec in sodnik.
Ne obstaja le »levo« in »desno«. Obstaja tudi »zgoraj« in »spodaj«.
