Jure Levart
»Prišla bo pomlad«
Slovenija
Če kdaj, potem lahko te dni čutimo, kako prijetno je, ko med nas prihaja pomlad. Iz minus 20 stopinj Celzija na prijetnih 10 ali nekaj čez. Ne le narava, tudi ljudje smo drugačni, bolj nasmejani in optimistični. Tako nehote mi letošnje zgodnje marčevsko vreme ponuja primerjavo na slovenskem političnem parketu, kjer se, vsaj tako se zdi, tudi na slovenski politični srenji prebuja pomladna opcija, kateri tudi sam pripadam.
Menim, da na takšnem dnu, kot je bila slovenska pomladna opcija v zadnjih letih, ni bila še nikoli in skrajni čas je, da se prebudi. Ne zaradi nas, ki ji pripadamo ali zaradi strank samih, ampak bolj zaradi prihodnosti Slovenije. Dobro, če že ne nujno bi bilo, da katera od pomladnih idej ali programov prodre in se implementira v slovenskem družbenem in političnem življenju.
Vzporedno s krizo slovenske desnice je seveda v krizi tudi celotni slovenski politični esteblišment, upravljanje in vodenje države ter njenih institucij. Slovenci se še nismo naučili, da demokracija ni neka naravna danost, niti pridobitev, ki jo enkrat pridobiš in imaš, ampak je nenehno zavzemanje generacij. Vsaka generacija jo mora začeti in nadaljevati v svojem časovnem in siceršnjem kontekstu. Drugače demokracija zamre in se izgubi v permisivnosti in abotnem vedenju elit, ki se oblasti oklepa do skrajnih mej.
Demokracija potrebuje krepost, to so ugotovili že stari Grki, krepost pri voditeljih in pri državljanih. Torej, demokracije tudi ni brez krepostnih državljanov. Kdaj smo nazadnje slišali ali pa se iskreno vprašali, koliko smo mi preprosti državljani s svojim ravnanjem soodgovorni do demokratičnega sistema, domovine in države, v kateri živimo? Tako lahko tudi razumemo preprosto ljudsko modrost, da imamo pač takšno oblast ali vlado, kot si jo zaslužimo. Da, točno takšna je, kot smo mi sami. In, kako zanimivo, koliko je bila slednja, ki se ji mandat izteka, pred štirimi leti polna besed o etiki, krepostih, integriteti ter o visokih etičnih standardih. Jih danes še slišite govoriti o tem? Točno to je problem elit na eni strani in tudi državljanov na drugi: veliko govorimo, a malo ali nič ne spremenimo. Krepost je torej le fasada. In na takšne lepe fasade novih obrazov Slovenci žal znova in znova nasedamo …
Demokracija torej potrebuje konkretno krepost, potrebuje etiko, ki sloni na sistemu temeljnih vrednot: svobodi, pravičnosti in človekovem dostojanstvu. Zahodni svet temu pravi, da demokracija spoštuje človekove pravice.
Zakaj torej mislim, da bi bilo za našo domovino nujno, da se elite iz trenutne koalicije poslovijo od vodenja in da volivci predajo vajeti drugi opciji? Najprej preprost zato, ker levica Sloveniji, razen na začetku, enega vmesnega mandata in dveh kratkih prekinitev, vlada tako rekoč že od samega začetka slovenske samostojnosti. Pri tem pa vidimo nekaj ključnih problemov, ki jih socialistične vlade niso rešile, nekatere pa so celo poglobile. Ne povzemam jih iz poročil o delu, ampak o njih govorijo preprosti ljudje:
1. Slovenski sodni sistem ščiti kriminalce. Če imaš dovolj denarja za odvetnika, te ta lahko reši in si nedolžen.
2. Glede na to, koliko denarja vlagamo v javno zdravstvo, slednje ne funkcionira in mnogo denarja se »porazgubi«. A naš denar dela čudeže: če posebej plačaš zasebniku to, kar si sicer preko obveznega zavarovanja že tako ali tako plačal, naenkrat ni več čakalnih vrst. Pa še s kavico ti postrežejo.
3. Kljub nenehnemu (besednemu) zavzemanju levih vlad za socialne pravice se socialna stiska Slovenk in Slovencev zvišuje. Pri tem pa je seveda najlažje udrihati po zasebnem sektorju in delodajalcih in jih do skrajnosti stiskati z davki in prispevki. Pa tudi po izvoznikih, ki so baje rak rana našega gospodarstva. Z javnim sektorjem pa vzdržati odnos korenčka in palice …
4. In, nenazadnje, gospod večni minister: »Kje je že tistih minimalnih 1000€ pokojnine za vse?
Ker sam pripadam mlajši srednji generaciji, imam dovolj floskul, da je zato kriv komunizem, Udba in ne vem kakšen stric iz ozadja. Figo! Za to smo krivi volivci.
Besede, besede, besede, same prazne besede torej, na katere nasedamo. Upam, da bo drugo nedeljo v juniju drugače. Mogoče se takrat spomnimo, kako prijeten je bil letošnji prehod iz zime v pomlad.
