Prešernove nagrade ali "tisto česar ne smemo imenovati"

| 06.02.2018, 15:20

Kaj vse je kultura bi se lahko vprašali v tednu, ko bomo praznovali in se napajali ob verzih Prešernove Zdravice. Toda kaj ko nam ti ne povedo kdo so Prijatli s katerimi nazdravljamo?

Definicija besede prijatelj je; »kdor je s kom v iskrenem, zaupnem odnosu, temelječem na sorodnosti mišljenja, čustvovanja.« Imate takšne ljudi okoli sebe? Ki jim lahko zaupate, ki vedno razumejo vašo misel, čeprav se morda ne strinjajo z njo in v iskrenem dialogu z njim klešete misli, ki postajajo kamni ob poti vašega in njegovega življenja. Zdi se, da danes ne vemo več, kaj pomeni biti prijatelj. Pravzaprav je križ tudi z drugimi verzi Zrdavice. Besed ’Bog živi nam deželo’, ni politično korektno izgovarjati, ker je sporna že beseda Bog. Na šolah je popularno govoriti o enakopravnosti, sprejemanju različnosti, kar je sicer vse lepo in prav, toda kako določiš enakopravnost, če ne veš komu naj bo kdo enak? Kako določiš različnost, če nimaš identitete? Ne bomo vedeli kaj pomeni ne prvo in ne drugo, dokler ne bomo začeli govoriti o naši deželi, o slovenskem svetu, o bratih, ki smo sinovi sloveče matere. In ko se bomo spet naučili kaj pomeni prijateljstvo, bomo prijatelje tudi prepoznali in jih šele takrat lahko ločili od sovražnikov, ki vsaj odkar smo samostojni ne pretijo toliko od zunaj kolikor od znotraj in v te naj po Prešernovih besedah: »treši gróm, (da) prost, ko je bil očakov, naprej naj bo Slovencev dom.«

Prepričan sem, da nisem edini, ki se jim ob kitici ki tej sledi, o edinosti, orosijo oči. Koliko zamujenih let in desetletij, koliko priložnosti bo še moralo miniti, da bomo s srcem in ne zgolj z ustnicami, skupaj s Prešernom zapeli: »Edinost, sreča, sprava k nam naj nazaj se vrnejo; otrók, kar ima Slava, vsi naj si v róke sežejo.« Za odpuščanje sta potrebna dva in kristjani, ki se nam je zgodila krivica smo poklicani k tistemu kar vsebuje beseda več … Ne več odpuščanja ampak k preseganju samega jedra, ki je nepriznavanje drugega. Ko Jezus naroča naj nastavimo drugo lice, govori tudi o tem, da smo pripravljeni deliti bolečino in nemoč drugega, ki svojega notranjega boja ne more obvladati in svoj bes sprošča na bližnjem. Ob vprašanju sprave bomo, po mojem mnenju, morali vstopiti z novo paradigmo, ki bo radikalno vključevala priznavanje drugega, kar ne bo zanikanje resnice, ampak vnovično odkrivanje človeka v drugem. In prepir iz sveta bo pregnan in rojak vsak bo končno prost in svoboden.

Oh, dragi Prešeren, smo ob letošnji podelitvi nagrad, ki nosijo tvoje ime, zavzdihnili mnogi … Kar letos še posebej bode v vsako bit našega bivanja, je izbor ene od tako imenovanih umetnic, ki je s svojim izrazom prestopila mnoge meje, med drugim tudi tisto, ki ji rečemo, meja dobrega okusa. Lahko rečete, da je to umetnost že velikokrat počela, saj naj bi prav umetnost nastavljala zrcalo sodobni družbi. Toda v konkretnem primeru, ki ga imamo pred seboj, se kljub izraziti provokaciji ne v družbi, ne v kritični javnosti, ne med umetniki, ni zgodilo nič. Nekaj, kar naj bi družbi bilo v sporočilo, je nekdo za naš denar in v našem imenu postavil na visok piedestal, zdaj pa vsi hodimo mimo in gledamo stran, kot bi nam bilo nerodno, da je tisto tam in nihče tistega niti z imenom noče imenovati, ker se boji, da bo s tem zgolj še bolj razpihal čuden vonj, ki ga ta skulptura širi okoli sebe.

Več tudi sam ne bom polemiziral, z vami sem želel le podeliti globoko skrb nad časi, ki jih vse bolj zaznamuje prav beseda skrb, ki jo vse večkrat slišimo tudi v ekonomiji, od katere je, odvisen naš vsakdanji kruh in vse bolj, prihodnost. Dokler je glasba, vsi veselo plešejo, je stavek, ki ga pogosto uporabijo ekonomski analitiki in ker glasbi ni videti konca, se vrtimo vse hitreje in vse bolj nenadzorovano. In ta pojav, ki, če človek z distance opazuje svet, vse manj lahko poimenujemo z besedo ples, vse bolj se zdi nenadzorovano norenje bogatih, ki ob prepolnih loncih ne vedo več kaj bi sami s seboj in nemočnih množic, ki so obsojene na opazovanje teh pojavov, ki smo jih poimenovali kultura, ekonomija, politika, skratka sodobna družba.

In smo pri verzih »Mladenči, zdaj se pije zdravljica vaša, vi naš up.« Lahko si mislimo, da so jih, verjetno ob hip-hopovskih ritmih, veliko vrteli v Novi Sloveniji. Če so res naš up bo pokazal čas, Ljudmila Novak pa trenutno verjetno bolj razmišlja o prvih kiticah, tistih, ki govorijo o ’prijatlih’. Ne bojte se, več okoli tega ne bom razpravljal več kot toliko, saj se del mene, kolikor ga je le mogoče odtrgati od tistega dela, ki mora biti del vsakdana, odpravlja na iskanje tistih ljudi, o katerih Prešeren pravi da so zato se ’zbratli’, ker dobro v srcu mislimo. Ti pa so daleč, daleč od novodobnih plesišč. Seveda upam, da se motim in da smo si bližje, kot se morda zdi in nas je veliko. Zato vsem vam s Prešernom nazdravljam tudi sam: »naj živí vsak, kar nas dobrih je ljudi!«