Maver ob obletnici Drnovškove smrti: Njegova dediščina je izrazito mešana
Rok Mihevc
Mineva deset let od smrti nekdanjega premierja in predsednika republike Janeza Drnovška. Ob obletnici je v Narodnem Muzeju potekal simpozij, na katerem so sodelovali zgodovinarji, novinarji in sopotniki iz vseh obdobij njegovega delovanja, že včeraj so tam odprli tudi razstavo o njem ter organizirali dražbo njegovih del. Predsednik Borut Pahor je položil venec na grobu v Zagorju, kjer pa bo popoldne tudi spominska slovesnost.
Ljudje, ki so sodelovali z Janezom Drnovškom, ga ocenjujejo kot velikega človeka in politika. Nihče mu ne oporeka, da je njegovo politično delovanje zaznamovalo slovensko politično zgodovino. Politični analitik Aleš Maver pa na njegovo delovanje gleda z obeh strani.
Po njegovem mnenju je Drnovšek naredil marsikaj dobrega, predvsem pa nam je pred očmi njegov dolg boj z boleznijo in tudi to, da je v teh letih z javnostjo velikokrat delil svoje duhovno iskanje. »In priznati mu je treba, da je to duhovno iskanje naredil za legitimno temo življenja politika, kar na slovenskem ni bilo samoumevno in še danes ni.«
Če pa pogleda njegovo politično dediščino je slika bolj kalna, pravi Maver. Tu misli predvsem na njegovo neposrečeno izbiro za predsednika slovenske vlade. »Z Drnovškom se začenja obdobje ko postkomunistični tok ponovno prevzame oblast in na tej točki je treba zelo jasno povedati, da je bil na vsak način relativno neusmiljen izvrševalec popolne prevlade tistih sil in določevalcev, ki so imeli oblast v Sloveniji v obdobju po 2. svetovni vojni.«
Kar ga povezuje z današnjim stanjem, tako Maver, je to, da je bil Janez Drnovšek prvi »novi obraz«. »On se je leta 1989 pojavil praktično iz nič in javnost ni vedela ničesar o njem, pa je bil vseeno izvoljen za člana Jugoslovanskega predsedstva.« Kljub nejasnemu stališču do osamosvajanja Slovenije je kasneje postal predsednik vlade in republike. V njegovi politični zgodbi se tako zrcali tudi tisto, kar danes vsi opažamo, da je bil slovenski razhod z jugoslovansko preteklostjo polovičen in nedorečen. »To, da je ravno Drnovšek simbol Slovenije v tem po osamosvojitvenem obdobju, nam veliko pove o naši pripravljenosti, da bi naredili rez s preteklostjo.«
Kot pozitivno stvar ocenjuje njegovo vlogo pri vstopanju Slovenije v Evropsko unije in zvezo Nato in to bo po Maverjevem mnenju ostalo najtrajnejši del njegove pozitivne dediščine. Formalno je poveljeval tudi raznorodnim koalicijam, a so bile desnosredinske komponente v Drnovškovi vladi le za okras, sodelovanje krščanskih demokratov v vladi pa je povzročilo zaton krščanske demokracije. »Tako je njegova dediščina po mojem mnenju izrazito mešana. Med drugim pa, da sploh danes, ko imamo že desetletja opraviti, predvsem na levi strani političnega prostora, z zelo bledimi političnimi osebnostimi, nostalgija za Drnovškom bo verjetno z leti vedno močnejša in bo njegovo obdobje vedno bolj veljalo za zlato.«
Zadnji del Drnovškovega življenja je zaznamoval boj z boleznijo. Javnost je za njegove zdravstvene težave izvedela leta 1999, ko so ga operirali in mu zaradi rakave tvorbe odstranili desno ledvico. Kasneje so se te težave še nadaljevale. Tudi to mnogi vidijo kot razlog, da se je proti koncu življenja predal duhovnosti in izdal tudi več knjig s tovrstno vsebino. Drnovšek je umrl, star 57 let.
