Čustvena abeceda – čustev ne smemo skrivati
Oddaje | 30.01.2018, 09:41 Nataša Ličen
V želji osebnostnega zorenja bomo v letošnjem letu pripravili več oddaj, ki nam lahko pomagajo ali nas vsaj spodbudijo k raziskovanju svojega notranjega doživljanja. Vsak peti torek v mesecu, štirje takšni so v letošnjem letu, boste v večernem času lahko prisluhnili razmišljanjem različnih sogovornikov, z vsemi pa bomo govorili v izrazito pozitivnem tonu. To pomeni, da bomo na vse tisto, kar se nam dogaja v življenju, pogledali s svetle plati, vnašali razumevanje, sprejetost, in nakazovali možne rešitve. V prvi, uvodni oddaji, bomo spregovorili o čustvih. Vabljeni!
Čustva je treba sprejeti, ne smemo se jih bati. Čustva vedno nosijo s seboj tudi sporočila, so nosilec prepričanj, v psihoterapevtskem pomenu se na čustvo pogleda še z drugega zornega kota, in, če je treba, se ga prevrednoti. Vstopiti moramo v lastni svet intimnega doživljanja. To bomo skušali storiti tudi v torkovih večernih oddajah, v prvo smo v goste povabili Tatjano Verbnik Dobnikar, Julijo Pelc in p. dr. Silva Šinkovca.
Mag. Tatjana Verbnik Dobnikar, socialna pedagoginja, geštalt psihoterapevtka, specializantka supervizije: »Pomembno je najti stik s seboj, kar pomeni, da lahko sproti spremljamo svoje misli, svoja čustva, ali povedano drugače, da preprosto spremljamo senzacije v svojem telesu. To ni nek pojem, ampak je biti v stiku s seboj nekaj zelo konkretnega in praktičnega. Iz tega smo potem lahko tudi v stiku z drugim, ko ga gledamo v oči, ko se mu nasmehnemo, ko vemo, kaj je med nama. Pri geštalt psihoterapiji najprej pomagamo osebi, da razvije zavedanje sebe. Recimo, da najprej dvignemo ramena, slišimo svoj glas, je nizek ali visok, zakaj nas stiska v trebuhu?, govorim o čuječem pristopu, ko se zaznam in se vprašam, kaj se dogaja v meni, in ob vprašanju začnem dobivati odgovore. Če smo sami, začnimo opažanja zapisovati, če imamo koga ob sebi, ki nas posluša in mu zaupamo, govorimo. To je prvi korak.«
Julija Pelc, geštalt psihoterapevtka, specializantka supervizije: »V fokusu imamo največkrat pozornost na druge, manj prepoznavamo svoj notranji, intimni svet doživljanja in občutenja, ter od kod se napaja naše vedenje v odnosu do drugih ljudi. Pričakujemo hitre spremembe, pričakujemo jih od drugih, ker se nam potem ni treba toliko ukvarjati s seboj. V sebi moramo prepoznati, kaj je naše, s čim mi vstopamo v odnos in kaj mi prispevamo, da ima takšen ali drugačen izid. Za to si moramo vzeti čas, ki ni nujno zelo dolg. Gre za disciplino razmišljanja in ustavljanju v trenutku, ki ni tako vsakdanje ob tempu, ki ga živimo. Brez čustev težko dosežemo cilje. Preko pogovora z drugo osebo začnemo prepoznavati sebe in vzorec lastnega razmišljanja in ravnanja. Priporočam tudi stik z naravo. Ne bežimo od sebe, če smo v stanju, ki nam ni všeč, moramo vedeti, da tudi to mine. Konkretno, fizično delo tudi pomaga. Ali pa zrenje v to, kar me izpolnjuje, kar je moj vrelec življenja, skozi doživljanje uspeha ali zadovoljstva ob tem, da vodim nek del svojega življenja, lažje uravnavam tudi svoj lastni, čustveni svet.«
"Čustva se tudi zaradi vzgoje naučimo zadrževati. Sčasoma jih potem tudi izrinemo in jih odcepimo od svojega zavedanja, zgodi se, da pozneje ne prepoznamo več svojih pristnih čustvenih odzivov, ker le ta niso sprejemljiva za okolico. Če so čustva informacije, moramo čustva najprej zaznati, potem jih moramo znati razbrati, nekatera čustva so nam všeč, druga ne. S čustvi ne znamo ravnati zaradi nevednosti. Nobeno čustvo se ne pojavi, če ni potrebe zanj. Čustva so natančna, kot matematika. Kot duhovnik priporočam seveda najprej duhovna sredstva, molitev. Duhovni pogovor, blagoslov. Mnoge stvari se s tem začnejo urejati, se postavijo na svoje mesto.«
Za več informacij obiščite spletne strani: http://www.skzp.si/2018/01/10/skrivna-dezela-intimnosti-kdor-trka-najde-vrata-odprta/
