Poslovil se je Anton Drobnič
Slovenija
V Ljubljani je minulo noč v 90. letu umrl pravnik Anton Drobnič, prvi generalni državni tožilec v samostojni Sloveniji, dolgoletni predsednik Nove Slovenske zaveze in praktičen kristjan. Med drugim je bil zaslužen za razveljavitev in ustavitev sodbe proti škofu Rožmanu.
Anton Drobnič je bil rojen 20. aprila 1928 na Hudem Vrhu na Blokah. Drugo svetovno vojno je dočakal kot dijak in se po množičnih likvidacijah zavednih in vernih Slovencev s strani revolucionarjev z dve leti starejšim bratom pridružil domobrancem. V Teharjah je za las ušel smrti. Po končani klasični gimnaziji se je odločil za študij prava. Vmes je bil preganjan in zaprt; pristal je na seznamih Udbe, kar so mu na starost očitali predvsem v luči sporov v pomladnih vrstah, a ni nikoli ovajal. Po pravosodnem izpitu je opravljal več pravnih služb od 1976 pa je bil samostojen odvetnik. Oktobra 1990 ga je tedanja slovenska skupščina imenovala za prvega generalnega državnega tožilca. V tej vlogi je bil precej osamljen, saj ni imel pravih sodelavcev; tudi finančno je bil povsem odvisen od vsakokratnega pravosodnega ministra: razen prvega so mu vsi metali polena pod noge. Čeprav ni imel pravih pristojnosti, je zaslužen za rehabilitacijo številnih žrtev protipravnih revolucionarnih sodnih postopkov. Najbolj odmeven je bil Rožmanov primer, o katerem je sredi prizadevanja za resnico na Svetih Višarjah leta 2000 dejal: "Kjer resnice nočejo, te niti z vozom ni mogoče pripeljati!" Na osnovi njegovega nadaljnjega prizadevanja je vrhovno sodišče sedem let zatem sodbo Rožmana razveljavilo in jo vrnilo pred okrožno sodišč, leta 2009 pa je bil postopek ustavljen.
Anton Drobnič je bil pozneje predsednik Nove Slovenske zaveze, vseskozi pa oster kritik nekdanjega nedemokratičnega sistema, povojnih pobojev, dejstva da zamolčane žrtve nimajo primernih grobov, pa tudi tega, da visoke državne funkcije zasedajo nekdanji partijski funkcionarji. Vseskozi je ostal pokončen Slovenec, demokrat in katoličan. V zadnjem pogovoru za Radio Ognjišče junija 2016 je o spremembah, ki jih potrebuje Slovenija in o tem, kako jih doseči, dejal: »Želim, da bi … se zavedli, da je treba iti na volišče in tam izbirat ljudi, ne z lepimi očmi ampak takšne za katere je dokazano vsaj osnovno poštenje.«
Njegovi življenjski sopotnici Lidiji Drobnič, ki je prav tako izkusila strahote povojnih koncentracijskih taborišč in vsem njegovim izražamo iskreno sožalje in prosimo Gospoda, da jih potolaži, njega pa sprejme k sebi.
