Pomoč Karitas brezdomcem na Obali
Cerkev na Slovenskem | 07.01.2018, 18:45 Petra Stopar
Dnevni center za brezdomce v Bertokih je ustanova, za katero skrbi Škofijska Karitas Koper. Program je primarno namenjen brezdomcem, sekundarno osebam, ki nimajo urejenega bivališča ter terciarno vsem, ki so v materialni, psihosocialni in duhovni stiski ter potrebujejo in sprejemajo pomoč Karitas. Na dan v center pride povprečno 10 uporabnikov, ki prejmejo tedenski paket hrane, se umijejo in preoblečejo ali zgolj pridejo v družbo in po nasvet.
V centru v Bertokih je brezdomcem ponujen dnevni, higienski ter informativno-svetovalni sklop, ne pa tudi prenočitev. Ko smo bili v sredo v centru, nam je strokovna sodelavka Škofijske Karitas Koper in vodja programa Pomoč brezdomcem Darja Zver pojasnila, da je bilo tisti dan tam že šest uporabnikov: »Voditi moramo evidenco o tem, kdo je bil tukaj in koliko časa ter katere storitve je koristil, najsi je bilo to druženje, tuširanje, paket s prehrano najsi je bil to svetovalno-informativni sklop. Te podatke moramo hraniti, ker smo verificirani program v javnem socialnem varstvu, verificirani smo s strani države, torej ministrstva. Prejemamo del plače in del sredstev za kritje materialnih stroškov. Moram povedati, da smo financirani tudi iz lokalne skupnosti, ker delujemo na območju celotne Istre – od Ankarana do Pirana, čeprav ima tudi Ankaran hišo za brezdomne.«
Center na Markovi 38 je odprt vsak delovni dan, v ponedeljek, sredo in petek dopoldne, v torek in četrtek pa popoldne. »Svetovalno-informativni sklop in druženje lahko dobi tudi nekdo, ki ima minimalno plačo. Jaz namreč še vedno mislim, da služba in življenje na cesti nista popolnoma nemogoča, sta pa nezdružljiva. V službo moraš priti vsaj urejen, če pa živiš na cesti, je pa to težko. Fantje so živeli na cesti, ampak pred sezonsko službo so se prišli že umit v center,« je pojasnila Zverova v pogovoru za naš radio.
V dnevnem centru imajo uporabniki na voljo dnevni prostor za druženje in koristno izrabo prostega časa (TV, radio, računalnik, časopise, revije, družabne igre), dobijo lahko hladen obrok in brezalkoholne napitke (kavo, čaj, sok). Enkrat tedensko prejmejo manjši paket prehrane za seboj. V centru Karitas nudi tudi tuš in sveže oprana oblačila za vsakega uporabnika, ki obleko hrani tam. Uporabnikom je omogočena tudi pomoč pri urejanju različnih dolgov, globe, nadomeščanja plačil z družbeno-koristnim delom ali pri urejanju različnih dokumentov in statusov v sodelovanju z območnim Centrom za socialno delo.
In kaj ta kraj pomeni enemu od uporabnikov? Jure je v srednjih letih, brezposeln. Čeprav je pred tremi leti našel skromno najemniško stanovanje zase in ga deli še z enim od uporabnikov, ga pot vsak dan zanese v center na Markovo, kjer mu poleg same pomoči v hrani veliko pomenita družba in pogovor. »Ker tako ali tako nimam kam iti, razen v gostilno … To pa spet ni v redu. Tu se imamo ’fletno’, družba je ’ta prava’, kartamo, igramo ’Človek, ne jezi se’,« pripoveduje. Pravi, da se počuti kot del velike družine. In kje je živel ali spal prej? »V avtu ... imel sem starega golfa. V Inde … Znašel sem se, kakor sem vedel in znal,« odgovori.
Na vprašanje, kaj ga je pripeljalo na cesto, je dejal, da življenje nasploh: »Enostavno življenje pač. Pa sem delal, pa so me odpustili, nakar sem delal na črno, a nisem imel dovolj denarja za stanovanje … Nato me je začel prijatelj, ki je že pokojni, nagovarjati, naj zaprosim za pomoč. Usmeril me je na Karitas in na socialno službo. Danes imam socialno denarno pomoč in varstveni dodatek, saj na žalost zaradi bolezni nisem več sposoben delati. Tu na Karitas dobim paket s hrano in za preživetje je dovolj.« Nato doda, da nikogar ne sme biti sram, če ostane sam na cesti in potrebuje pomoč od zunaj.
Vsak uporabnik ima težave z zdravjem, pravi Zverova, saj ko se bivanjska situacija nekako uredi, pridejo različna obolenja: »Od srčnih obolenj do povišanega pritiska, kar je še najmanj. Imeli smo primer možakarja, ki je bil na inzulinu. A sladkorni bolnik in življenje na cesti ne gresta skupaj. Če že kaj, nimaš kje hraniti inzulina«.
Zaradi obolenj uporabniki tudi težko dobijo zaposlitev, a to je le del vzroka, saj je trg dela po besedah Zverove »zelo krut«. »Naši fantje ne zmorejo delati kontinuirano osem ur skupaj, pet dni na teden, štiri tedne v mesecu. In dlje kot so brezposelni, težje se prilagajajo trgu dela. Zelo težko je preiti iz dolgotrajne brezposelnosti v zaposlitev. V lanskem letu je štirim fantom uspelo dobiti začasno zaposlitev, eden od njih je pred novim letom dobil zaposlitev za eno leto. To so zelo zelo redki primeri, a vsak šteje, kot da bi jih bilo deset,« je še povedala strokovna sodelavka.
V hiši, kjer je dnevni center za brezdomce, domujejo tudi uporabniki druge stanovanjske skupnosti v programu Vrtnica, ki je namenjen socialni rehabilitaciji in reintegraciji oseb s težavami odvisnosti od alkohola. Več o tem socialno-varstvenem programu pa boste slišali v eni od naslednjih oddaj Karitas. Celotnemu prispevku o utripu Dnevnega centra za brezdomce v Bertokih pa lahko tudi prisluhnete.
