Besede dedičev idej revolucije nimajo stalnega pomena
| 26.01.2018, 14:31
V sredo smo se na Žalah poslovili od prvega generalnega državnega tožilca v samostojni Sloveniji, ki je še pred osamosvojitvijo kot vodja slovenskega tožilstva prekinil vse stike z jugoslovanskim, kar je zagotovo zahtevalo veliko poguma, saj tedanjim vladajočim strukturam tako ravnanje ni bilo prav posebej po volji. Nič čudnega torej, da se je kmalu po tem, tik pred osamosvojitvijo, predsednik predsedstva Milan Kučan skupaj z 32.000 drugimi, mnogi so bili iz vrst zveze borcev, podpisal pod javno pismo, v katerem so zahtevali njegovo odstavitev.
Toda vsem pritiskom navkljub se Anton Drobnič, nekdanji domobranec, ki je kot mladoleten preživel pomor njegovih starejših soborcev, ni vdal, temveč je vztrajal v svojem boju za demokratizacijo Slovenije, predvsem pa za postavitev pravnih temeljev, zaradi katerih demokratična država sploh lahko obstaja. Mnogo se nas je zbralo ob njegovem grobu. Verjetno je marsikdo od nas na tiho pričakoval pogreb z državnimi častmi, kar bi si ta pokončni mož, velik domoljub in borec za pravno državo zaslužil, toda ti so očitno rezervirani bolj za takšne in drugačne kulturnike. Očitno smo tudi tu že izgubili pravo in pošteno mero.
Gospod Drobnič je bil zelo kritičen do preteklega, totalitarnega sistem. Nemalokrat je opozoril, da 'nasprotniki govorijo drugačen jezik in se z njimi ni mogoče pogovarjati, saj njihove besede nimajo stalnega pomena'. Vsi mi bi morali večkrat ozavestiti to misel, saj je za naš prostor še kako aktualna. Če bi bili bolj zavestni tega, da besede dedičev idej revolucije nimajo stalnega pomena, bi nam ne mogli na vsakih volitvah prodati novih obrazov, za katerimi se skrivajo stari strici in njihovi stari privilegiji. Če bi bili bolj zavestni tega, bi manj naivno sprejemali vse norosti, ki nam jih politika kontinuitete in vsi njeni derivati servirajo. Toda, če bi hoteli resnično kaj spremeniti, bi morali biti aktivni; narediti bi morali določen napor, kar pa se nam prepogosto ne da. Preprosteje je pasivno čakati, kaj se bo zgodilo. Morda vmes še malo pojamramo, vendar ne zato, da bi kaj spremenili, ampak ker je stokanje in pritoževanje zelo lahka in nenaporna oblika sproščanja. Ki nam pogosto daje celo lažni občutek, da hočemo kaj narediti, ampak kaj, »ko se ne da nič spremeniti«.
Naša pasivnost in lenoba pa se ne začneta šele pri našem osebnem ne-angažmaju v družbi, v prostoru, v katerem živimo, temveč že pri opuščanju miselnega napora, ki bi ga morali narediti, če bi hoteli videti svet okoli nas tak, kot v resnici je. Iskanje resnice v vsem, kar vidimo in slišimo, je naporen posel, ki včasih prinese bolečino in vedno tudi soočenje s seboj. Da se ne bi bilo treba preveč truditi in naprezati, resnico pogosto raje kar prilagodimo lastnim potrebam in željam. Te pa se seveda spreminjajo, zaradi česar se spreminja tudi naša resnica.
'Za resnico je uničujoča tudi miselna lenoba', je nekoč rekel pokojni Anton Drobnič ter ugotovil, da je 'totalitarna poškodovanost, ki jo je pustilo polstoletno boljševiško enoumje, mnoge privedla v sedanje lagodno brezumje.' Odlično in poživljajoče se mi je zdelo, da pri tem ni kazal s prstom zgolj na tiste na oni strani, temveč je bil kritičen tudi do nas samih; do katoličanov. Tako je zapisal: »Tudi cerkveni ljudje niso imuni, tudi med njimi so nekateri, ki jih želja po resnici ne vznemirja in so se prilagodili vladajočemu pogledu na preteklost. Ne samo navadni verniki, tudi krščanski politiki in celo mnogi duhovniki brez kritičnosti sprejemajo in ponavljajo nekatere najbolj vprašljive boljševiške trditve …«
Na to njegovo misel se v zadnjem času večkrat spomin, še posebej, ko gledam vse te zdrahe, ki se jih gredo stranke na pomladni strani. Le nekaj mesecev pred državnozborskimi volitvami smo, država se vedno bolj pogreza v novo totalitarno, nedemokratično brezno, naši politiki pa ne zmorejo drugega, vsaj tako se zdi, kot da se po različnih družbenih omrežjih in medijih obkladajo z različnimi zmerljivkami, zaklinjanjem kdo s kom bo ali ne bo sodeloval, iskanjem in razkazovanjem napak in šibkosti pri drugem. Toda, če se toliko ukvarjaš sam s seboj, ti rado zmanjka časa za kaj drugega. Za kaj bistvenega. Recimo premislek o tem, kako boš v prihodnje peljal svojo politiko, da bo kar najbolj služila državi in njenim državljanom. Recimo razmislek o tem, katere cilje sploh hočeš zasledovati in kako boš te cilje uresničeval. Kar predstavljam si levico, kako sedi na udobnem kavču (torej oblasti), si zadovoljna mane roke ter ugotavlja, da se tudi 'brez muje oblast ohranjuje'. Kar bo kar držalo, saj vse kaže na to, da stranke, ki naj bi prinesle pomlad v našo državo, namesto dobrobiti Slovenije v ospredje postavljajo različne osebne zamere, željo po 'ugajanju' drugi strani ali pa kaj tretjega, kar nima nobene veze s skupnimi cilji naše države.
Ob vsem tem ravsanju naši politiki skoraj več ne opazijo, da vedno več ljudi, naših ljudi, ki, razočarani, da Slovenija ni postala tisto, o čemer so sanjali, še preden je obstajala, postaja brezvoljnih in obupanih. Ki se jim politika vedno bolj gnusi, zaradi česar vedno bolj 'brez kritičnosti sprejemajo in ponavljajo nekatere najbolj vprašljive boljševiške trditve'. Kot je tista 'saj so vsi enaki' ali pa 'saj ne bo nič drugače'. Apatija med številnimi Slovenci je velika. Posebno med tistimi, ki so verjeli in si želeli samostojne in demokratične države. Skrajni čas je torej, da se zdramijo naši politiki, opravijo temeljit premislek, postavijo jasne skupne cilje ter strnejo svoje vrste. Naj odmre, kar mora odmreti, da bo lahko zraslo nekaj novega. Skrajni čas je tudi, da se tudi vsi mi odpovemo miselni lenobi in začnemo razmišljati s svojo glavo. Ter zahtevati od tistih, ki naj bi nas predstavljali v javnem oziroma političnem življenju, da naj se nehajo ukvarjati s svojim vrtičkom in vrtičkom drugega, in začnejo delati za blagor naše države. Demokratične, svobodne in pravne države, postavljene na krščanskih temeljih in zvestobi naših prednikov.
