In Principio Erat Verbum – Potreba po ponovnem spoštovanju besede

Komentarji | 01.01.2018, 20:25

Osebno mislim, da je imel Hegel prav, ko je napisal, da je branje časopisa vsakodnevna molitev sodobnega človeka. Prispodoba nikakor ne želi užaliti vernih duš, temveč poudariti pomembnost informacij in analiz v teh vedno bolj zapletenih časih, ob tem pa seveda izredno pomembno vlogo pri samem razumevanju dejstev igra refleksija. Da za dojemanje vseh implikacij določenih dogodkov človek potrebuje čas, pripravljenost in znanje, je na prvi pogled popolnoma samoumevna trditev, vendar - na žalost - v času interneta in globaliziranega sveta se omenjena resnica stali kot sneg na soncu.

Medijsko okolje danes obvladujejo velike svetovne agencije. Raziskovalno novinarstvo je skoraj popolnoma izginilo. Internet pa vsakomur omogoča komentiranje ter občutek vsevednosti. Če temu dodamo še hitro komuniciranje in pomanjkanje obrambe pri širjenju lažnih novic, razumemo, zakaj se je resnica v zadnjih letih zrelativizirala, za večino ljudi pa je celo poslušanje ali prebiranje poglobljene analize postala dolgočasna, nepotrebna dejavnost.

Širjenje lažnih novic ni velika novost naših časov. Fenomen je vedno obstajal, a se je spremenil, in sicer le v kvantiteti in ne kvaliteti. Če so sredstva za širjenje informacij močnejša, potem oblast potrebuje tudi večjo dozo laži, da povprečnemu državljanu onemogoči razumevanje dejstev.

Winston Churchill je nekoč dejal, da je resnica preveč dragocena, da jo ne bi skrili za zaveso laži. Dimna zavesa laži mora tudi danes, če ne celo še bolj, biti za nevedne uporabnike tako mamljiva, da se lahko čim hitreje širi po socialnih omrežjih in z namernim zavajanjem ustvari paralelno realnost. Zaradi interneta in spletnih strani je v zadnjih letih prodaja tiskanih časopisov drastično padla. Večina bralcev se zadovolji s hitrim seznamom dogodkov in nima časa, ali vsaj tako misli, za poglobljen razmislek. Na žalost so temu stanju veliko pripomogle same redakcije, ki v večini opravljajo svoje poslanstvo tako, da se naslonijo na agencijske novice, odpuščajo novinarje na terenu in za komentatorje izberejo le zunanje sodelavce. Novinarstvo, eden najlepših poklicev na svetu, tako izgublja razlog za obstoj. Novinarji postajajo zgolj poročevalci, namesto da bi bili še naprej kvalitetna protiutež družbeno-političnim sistemom. Končni izid kratkega stika informativnega sistema je, da vsi poročajo in komentirajo enake zadeve. Končni uporabniki sistema, državljani, postajajo apatični, izgubljajo znanje, zavračajo dialog in ne vidijo širše slike. Kot najslabša politična utopija sodobni informativni sistem nudi ljudem občutek zadoščenja: prepričani, da poznajo resnico, si sami sebe predstavljajo kot sodobnega Prometeja.

Drži, da samostojno razmišljanje, kot se je včasih dogajalo v določenih režimih, ni več prepovedano, a končni rezultat je popolnoma enak. Poplava nepomembnih ali bolje rečeno površnih novic vsakega človeka prepriča, da vse ve in posledično si ne postavlja dodatnih vprašanj, niti ne zahteva dodatnih odgovorov. Preprosto rečeno, ne razmišlja več.

Proces, kateremu smo priča, je tako močan, da so posledice najbolj vidne tudi v politiki. Pred desetletji so politiki veljali za zgled. Oni so vedeli več. Bili so pripravljeni, izobraženi, selekcionirani ter so zato imeli pravico in dolžnost volivcem pojasnjevati realnost. Dandanes je najbolj zaželen pristop vsakega politika postati oziroma se prikazati kot povprečen državljan, biti njemu enak. Iz efekta zgleda smo prišli do efekta ogledala. Kvaliteta družbe posledično pada, in tu preidemo k drugemu največjemu problemu za tiste, ki smo z mediji tesno povezani – k pravici do neomejenega, anonimnega komentiranja.

Čeprav je svoboda izražanja eden od temeljev človekovih pravic, to še ne pomeni, da smo vsi intelektualno izenačeni oziroma da smo se enako intelektualno oblikovali. Malo pred svojo smrtjo je Umberto Eco dejal, da socialna omrežja dajejo pravico besede legijam idiotom, ki so prej govorili le v bifejih ob kozarcu vina, danes pa imajo enako pravico izražanja lastnega mnenja kot Nobelovi nagrajenci.

Nismo vsi Nobelovi nagrajenci in tega se moramo zavedati. Nekateri lahko celo mislijo, da so boljši od njih, da obvladajo vsa znanstvena področja in da zaradi tega lahko komentirajo vse dogodke, ampak potemtakem bi prosil, da to delajo z imenom in priimkom!

Resnično ne razumem, zakaj bralci internetnih člankov skriti pod anonimnim vzdevkom lahko prosto po Prešernu komentirajo, kritizirajo, hvalijo ali zlorabljajo tekste, za katere si je nekdo vzel čas za razmislek in pisanje.

Prav nič nimam proti dialogu in debati, vendar resnično ne razumem, zakaj se nekdo, ki se ima v večini primerov za pametnejšega od avtorja prispevkov, mora skrivati v anonimnosti! Takšno početje ni samo nekulturno, je celo dokaz bolne družbe, v kateri se ljudje raje skrivajo za maskami kot da pristopijo k diskusiji z artikuliranimi argumenti. Če so takšni komentatorji tako prepričani v lastne trditve in pamet, zakaj ne napišejo sami članka in ga pošljejo na kakšno uredništvo? Dobre analize še noben odgovorni urednik ni zavrnil.

Spletni portali bi morali začeti zavračati možnost anonimnih komentarjev. Ni korektno do avtorjev člankov, ponižujoče je za sam časopis ter hkrati gre družbeno zavajajoč instrument, ki se lahko zlorablja za načrtno kanaliziranje debate, kot je to pred meseci ugotovil tudi Inštitut Jožefa Stefana. Na stotine anonimnežev je s strani političnih strank plačanih za to, da oblikujejo internetno okolje v prid naročnika, ki za vsak oddan komentar plača od 5 do 10 evrov.

Osebno sem prepričan, da se bodo tiskani časopisi vrnili. Potreben bo trenutek streznitve, v katerem bo postalo jasno, da ljudje potrebujejo več, da sive celice potrebujejo kvalitetno hrano. Prišel bo trenutek, v katerem bodo prav mediji morali razumeti, da se lahko bolje tržijo oz. preživijo, če dvignejo kvaliteto pisanja, če ponovno začnejo raziskovati resnico in posledično pridobijo bralce, ki nimajo ne časa in ne volje, da bi se sami prebijali med lažnimi, prirejenimi ali manipuliranimi novicami. Bralci bodo ponovno cenili korektnost in profesionalnost medijev, ko bodo mediji začeli ponovno graditi na pravem novinarstvu. Kot je zapisal ustanovitelj angleškega časopisa The Guardian: "Komentar je prost, dejstva so sveta." Ta zgodovinski trenutek, preplavljen z manipuliranimi informacijami, lahko pomaga ponovnemu vzponu medijskega sveta, seveda če ga bo medijski svet znal ujeti.

Kar pa se tiče anonimnega komentiranja pa iskreno upam, da ga bodo spletni portali in časopisi ukinili. Obračunavanje in poniževanje pod zaščito maske v zgodovini ni nikoli pripeljalo do srečnih koncev. Anonimno komentiranje ni ne moralno in še manj etično dejanje. Argumenti izraženi z imenom in priimkom se lahko izpodbijajo ali nadgradijo zgolj z argumenti pod katerimi sta prav tako zapisana ime in priimek. Temu se reče konstruktivni dialog, od katerega lahko pridobi celotna družba. Vse ostalo je le primitivizem.

Ob novem letu zato želim vsem kolegom, da bi v slovenskem medijskem prostoru doživeli ukinitev anonimnega komentiranja.

Beseda, pisana ali izgovorjen, kroji svet. Mir, ljubezen, sovraštvo, vojne in vsakodnevna dejanja temeljijo na besedah. Spoštujmo besede, saj na samem začetku je bila beseda!