s. Emanuela Žerdin
Živimo v blagoslovljenem času
Slovenija | 15.12.2017, 14:24 s. Emanuela Žerdin
Na koncu vsakega leta veliko medijev dela ankete o tem, kaj mislimo mi, navadni ljudje, v kakšnem času živimo. In odgovori so različni. V Sloveniji bo tudi letos prav gotovo več negativnih kot pozitivnih odgovorov, ker prej vidimo temne kot svetle strani življenja.
A jaz sem vse bolj prepričana, da živimo v blagoslovljenem času. Prav slišite. Živimo v blagoslovljenem času. To je nam, redovnikom in redovnicam, na duhovnih vajah potrdil tudi p. Marko Rupnik. Rekel je, da smo lahko srečni, ker živimo v današnjem zgodovinskem trenutku. Da smo blagoslovljeni, ker živimo v 21. stoletju.
Torej, iztekajoče se leto 2017 je bilo blagoslovljeno in leto 2018, ki prihaja, bo tudi blagoslovljeno leto. So dogodki, ki nam to potrdijo. Naj jih nekaj naštejem.
Sredi krize odnosov s sosednjo državo Hrvaško se je zgodilo septembrsko srečanje kristjanov v Stični, ko je okrog 5000 vernikov z obeh strani meje in žice skupaj pelo in molilo za blagor vseh ljudi. Slovenski mediji so preveč alergični na vse, kar je katoliškega in krščanskega, da bi o tem kaj poročali. A vsi , ki iščemo resnico, smo blagoslovljeni z Radijem Ognjišče, ki nam je to svečanost prenašal in jo naredil prisotno in svetlo sredi temnega bombastičnega medijskega neba.
Eden najbolj priljubljenih papežev v novejši zgodovini, papež Frančišek, nam z dejanji in srčno besedo govori o tem, kaj pomeni, da je večna Beseda meso postala, da se je učlovečila. Tudi o njem bi zaman iskali študije ali odmeve v slovenskem medijskem prostoru, saj lahko preberemo le novičke, kot je na primer tista, ki se je zgodila na svetovnem dnevu mladih lanskega leta v Krakovu, ko se je papež spotaknil in skoraj padel. Prava umetnost naših novinarjev je bilo napisati to novičko tako, da niti z besedo ne omeniš, da je bilo tam milijon mladih kristjanov iz vse Evrope in da vso pozornost obrneš samo na papeža, ki se je spotaknil. Mi imamo tudi Exodus – ta božji dar, kjer lahko spremljamo papeža in cerkvene dogodke v živo, skoraj 24 ur. Kako srečna bi ob tem bila moja mama, ki se je leta dolgo trudila razumeti maše na hrvaški televiziji, ker jih slovenska televizija v imenu ločenosti Cerkve in države ni prenašala.
Blagoslovljeni smo tudi v izobraževalnem vzgojnem sistemu. Koliko vznemirjenja je sprožilo eno samo škropljenje nove šole z blagoslovljeno vodo! Anonimni verniki so nas pri tem, tako odmevnem dogodku, ki je prišel celo v parlament, poučili, da blagoslov z blagoslovljeno vodo res deluje, res ima nekaj božje moči in primesi, saj zakaj bi drugače tako na široko razpravljali o njem? In ko zdaj naenkrat ni denarja za privatne šole, ker so pač katoliške, se mi zdi, da smo vse to že doživeli in preživeli. Tudi brez denarja bodo te šole obstale, saj vanjo pošiljajo otroke verni in neverni iz enega preprostega razloga – to so šole, ki ne samo učijo, ampak vzgajajo, in to za vrednote, ki jih drugje ne najdeš, a veš, da, če jih že ti nisi imel, so nujno potrebne otrokom 21. stoletja, da lahko preživijo sredi tisočih omamnih smrtno nevarnih odvisnosti, ki širijo svoje lovke v šole in družine, v šport in kulturo.
Blagoslovljeni čas je tudi v politiki. Naša domovina se ponaša kot ena najbolj naprednih evropskih držav, a vendar vemo, kako malo žensk sodeluje v politiki in kako malo jih je bilo na vodilnih mestih in kako malo so cenjene. A letos so se na predsedniških volitvah pojavile ženske – matere, babice, normalne ženske, ki, kot smo pričakovali, niso uspele, saj smo še zmeraj preveč moško društvo, če to priznamo ali ne, ampak one so si upale! Upale so se pojaviti v medijih, prenesti posmehovanja in žalitve na svoj račun in povedati veliko stvari z druge strani, s katere do zdaj nismo gledali ne na politiko ne na domovino.
Blagoslovljen je tudi čas demokracije. Če nam že ni všeč vlada in poslanci in politiki, imamo zelo preprosto orožje, da to spremenimo. Tako malo napora je potrebno! Samo v času volitev vstati iz kavča, zapustiti tv ekran ter se sprehoditi tistih nekaj metrov ali kilometrov do volišč, vzeti v roke svinčnik in obkrožiti številko svojega kandidata. Kajti verjamem, da še imamo ljudi, ki so dobri in pošteni in dovolj sposobni, da naredijo nekaj lepega za vse.
Blagovoljen čas je tudi za žrtve povojnih pobojev. Dolgo smo čakali, da je sonce posijalo v hude jame naše zamolčane zgodovine. Moral je priti tujec rudar, ki je sam doživel pokol v svoji domovini, da je prebil vseh 11 pregrad iz železa in betona in iz predsodkov zmagovalne ideologije, kjer ni bilo mesta za poražence, kaj šele za pobite žrtve. Sonce blagoslova in molitve je posijalo na njihove posmrtne ostanke in jim vrnilo ime, dostojanstvo in prostor spomina. Jame so odprte – ni več poti nazaj, zmeraj več sonca resnice bo pričevalo, počasi tudi v učnih programih.
Blagoslovljen čas je tudi za nas, navadne ljudi, ki živimo v prelepi domovini pod Triglavom in se borimo za vsakdanje preživetje. Kljub potrošniški mrzlici kapitalističnega adventa nas je vse več, ki hodimo po drugačni poti. Vse več je tistih, ki ne živijo samo od zaslonov in ekranov, ki iščejo resnično življenje na drugi strani, na strani resničnih medsebojnih odnosov in resnične ljubezni, ki se je lahko dotakneš, jo okusiš in se ji nasmehneš. Ko srečam takšne ljudi, ko vidim, koliko dobrega je skritega med nami - od ljubezni mladih mamic do nepozabnega slovesa zakonskega para, ki je skupaj živel 65 let in se jima je zdelo, da je eden od njiju prehitro umrl; ko srečam pevce, ki so pripravljeni zapeti umirajočim v hospicu, da jim polepšajo zadnji Božič na tej zemlji; ko srečam nosilca časopisa, ki gre vsako jutro ob dveh na delo in ga konča ob osmih pri nas z zahvalo za topli kakav; ko pridejo stari ljudje v cerkev, da molijo za vse, dobre in slabe, potem sem popolnoma prepričana, da živimo v blagoslovljenem času.
In najlepše je to, da smo lahko mi sami blagoslov za druge. Brez blagoslovljene vode in dišečega kadila, že s tem, kar smo. Kristjani, ki nosijo Kristusa v ta čas. Blagovoljeni čas.
