Brezmadežna na slovenski način
Duhovniki danes po slovenskih cerkvah izbirajo najlepše besede, da bi opisali vzvišeno vsebino praznika, ki ga obhajamo osmega decembra. Vendar kot pri vseh lepih stvareh tudi pri prazniku Brezmadežne opažamo, da neke temne sile ne pustijo, da bi ostal neomadeževan.
Spomnim se otroških let, ko ne samo da je bilo treba na ta dan v šolo, ampak bi bil tam že samo zaradi omembe krščanskega praznika vik in krik, češ da sovražni element ogroža socialistični družbeni red. Tudi naši starši so morali na delo, a krasen je spomin na to, kako je ob prihodu domov delavsko obleko zamenjala pražnja in se je na mizi pojavilo nedeljsko kosilo. Delati nam ni bilo treba in šli smo k slovesni sveti maši. Prazničnost pa sta povečevali še dve stvari. Najprej občutek privilegiranosti, da smo del nečesa lepega, za kar so mnogi prikrajšani, potem pa še večinoma neozaveščen vtis, da s praznovanjem sodelujemo pri tihi protirežimski diverziji.
No, v mojem času so bili to že pozni in obrobni popadki režima. Iz tega ne delamo travme, saj je treba določene stvari pri zaplankanosti enoumja vzeti v zakup. Predvsem pa so to resnično malenkosti, če jih primerjamo z drugimi dosežki iste ideologije. Denimo s pobijanjem nedolžnih otrok, kot je bilo pred kratkim razkrito v Iški ali pa kak mesec prej v pretresljivi knjigi Dediščina molka.
Zanimivo je, kaj se je s praznikom dogajalo po osamosvojitvi. Če prej za javnost ni obstajal, se je poslej pojavljal kot predmet posmeha. Posmeh je bil možen samo toliko, kolikor je ribaril v nevednosti. Te pa žal nikoli ne manjka. Tako se je ob tem prazniku redno zasmehovalo krščanski odnos do spolnosti, češ da je ta za Cerkev a priori omadeževana, grešna, če je samo Marija spočela brezmadežno. Zaman je bilo vsako leto sproti pojasnjevati, da se brezmadežnost ne nanaša na Marijino spočetje Sina, ampak na to, da je bila Marija sama spočeta brez izvirnega greha. V boju s pametjo so vedno znova zmagali Butalci, ne pamet, bi to pokomentiral Milčinski.
Vendar niso vedno vsega krivi samo drugi. Naslednji utrinek zadeva teološko fakulteto. Tam je bil na praznovanju Brezmadežne vedno velik poudarek, saj je bil to posebno slovesen dan za bogoslovce, in sicer že od škofa Jegliča, ki je ustanovil Marijino kongregacijo, naprej. Okrog osmega decembra je bilo tako razmeroma veliko prazničnega vrveža, ki se mu je prilagajala tudi fakulteta. Jasno, saj je bil tudi profesorski zbor skoraj izključno iz kleriških vrst. Kar je osupnilo, je bila reakcija, ko je bila teološka fakulteta po dobrih štiridesetih letih 1992. znova vključena v ljubljansko univerzo. Nastopila je tista tipična slovenska papeškost: »Ja poslušajte vendar, zdaj smo pa del univerze!« In kar naenkrat: adijo Brezmadežna, živel običajen fakultetni delavnik.
To je, kot rečeno, samo utrinek, ki po tolikem času ne bi bil vreden omembe, če ne bi simboliziral prepogoste reakcije demokratične strani, kadar se znajde pred velikaši ali pred diktatom javnega mnenja ali pa že samo pred papirnatim paragrafom. Takih malih in velikih umikov je bilo v tranziciji nešteto in pravoverne sile so odstopljen prostor brž brezobzirno zavzele. In kaj je rezultat? Le poglejmo okrog sebe. Zaradi tega se moramo spopadati z idiotskimi definicijami ločitve Cerkve in države, dokazovati, da so med moškimi in ženskami razlike, zavirati dvotretjinski parlamentarni valjar pred diskriminiranimi šolarji, poslušati, da je borčevsko pobijanje nosečnic in otrok preventivno dejanje in jih za nedopovedljive zločine še bogato nagrajevati.
Nič kaj praznične besede za nič kaj prazničen položaj. Da ni vse tako brezupno in da se da nastopati tudi drugače, je preteklo soboto dokazal nadškof in metropolit Stanislav Zore, ko je bila na Brezjah maša za pobite v Hudi jami. V svojem nagovoru ni ostal pri tem, da bi pozival k odpuščanju tiste, ki so že zdavnaj odpustili. To je namreč silno priljubljen šport, ki si domišlja, da je s tem storjen kak premik k spravi.
Ne, nadškofova pridiga je vsebovala vsaj tri take stvari, ki jih zlepa ne slišimo. Najprej je opozoril na nadaljevanje zločina v našem času, kar nam odreka vsakršno pasivnost v zvezi z nerešeno preteklostjo. Nadalje je prosil za storilce, da bi jih osvobodilo priznanje in kesanje. In naposled je v priprošnjo za vse nas vključil ne le današnjo Slavljenko, pač pa tudi njene zveste častilce, slovenske mučence. »Marija Pomagaj in vsi naši mučenci - prosite za nas«, je sklenil homilijo. Iz takih možatih besed naših pastirjev, bo, če bodo dosledno odmevale izza naših ambonov, v naši deželi vzplamtelo novo, naustavljivo upanje.
