Združenje katoliških šol v Evropi tokrat na skupščini v Ljubljani
Slovenija Tone Gorjup
V Zavodu sv. Stanislava v Ljubljani se je začela 90. generalna skupščina Združenja katoliških šol v Evropi - CEEC. Udeleženci tokrat razpravljajo o medkulturnem dialogu, avtonomiji katoliške vzgoje in posodobljenju evropske ideje. Udeležence srečanja je v uvodnem delu pozdravil ljubljanski nadškof Stanislav Zore in jim zaželel, naj pri svojem delu stremijo za tem, da bodo v katoliškem vzgojnem in izobraževalnem sistemu katerega del so, oblikovali človeka za skupnost.
Združenje katoliških šol v Evropi, s sedežem v Bruslju, je bilo ustanovljeno leta 1974. Združuje preko 35.000 katoliških šol v evropskih državah od Portugalske do Ukrajine in Grčije do Norveške. V njem je sedemindvajset držav oziroma devetindvajset regij. V Ljubljano so prišli predstavniki večine članic pa tudi gostje svetovnega združenja katoliških šol. Udeležence sta v uvodnem delu generalne skupščine pozdravila gostitelj zasedanja direktor Zavoda sv. Stanislava dr. Roman Globokar in ljubljanski nadškof Stanislav Zore. Slednji je o pomenu tovrstnih srečanj povedal: „Pomembna so predvsem zaradi tega, da ljudje, ki se ukvarjajo z vzgojo v evropskem prostoru, za vzgojo po krščanskih, katoliških načelih, pridejo skupaj, si izmenjajo izkušnje, si izmenjajo dobre prakse in na ta način obogatijo delovanje ustanov vsak v svoji državi. Lepo je povedal eden izmed udeležencev, da kadarkoli se vrne s takšnega zasedanja, vedno s seboj prinese idejo ali dve, ki sta uporabni v njegovi ustanovi.“ Nadškof Stanislav Zore, ki je tudi maševal za udeležence generalne skupščine katoliških šol, je o svoji vlogi na srečanju še povedal: „Z moje strani je šlo samo za pozdrav, da so dobrodošli v Ljubljani, da sem vesel izmenjave njihovih izkušenj, njihovega znanja in da je zelo pomembno, da v svetu kakršen je, tudi v Evropi kakršna je, postavimo v ospredje človeka, njegovega duha, njegovo srce in njegovo odprtost za sodelovanje z drugimi. Skratka, da v katoliškem vzgojnem in izobraževalnem sistemu oblikujemo človeka za skupnost.“
Udeleženci generalne skupščine so se seznanili z razmerami na področju katoliškega šolstva v naši državi. Med pomembnimi temami srečanja, ki se bo končalo v nedeljo, pa so avtonomija katoliških šol v Evropi, medkulturni - medverski dialog ter posodobljenje evropske ideje. Več o tem pa v pogovoru z enim izmed odgovornih za pripravo tokratnega srečanja Markom Weilgunyem.
Pozdrav nadškofa Stanislava Zoreta (zbrane je nagovoril v angleščini)
Ob 50-letnici okrožnice Populorum progressio je Kongregacija za katoliško vzgojo izdala dokument z naslovom „Vzgajati za solidarni humanizem“, ki nosi podnaslov „za graditev civilizacije ljubezni“. V njem ugotavlja, da je „protislovno, da je sodobni človek dosegel pomembne cilje v poznavanju naravnih sil, znanosti in tehnike, istočasno pa mu manjka idej za družbeno sožitje, ki bi vsakomur in vsem omogočilo sprejemljivo in dostojanstveno življenje“ (tč. 6).
Vsak dan znova smo priče pojavov in dogodkov, ki človeku jemljejo njegovo dostojanstvo in dolgoročno ogrožajo njegov obstoj. Ob vsem znanstvenem in tehničnem napredku in ob vseh političnih prizadevanjih smo priče razmahu nasilja, ki ga papež Frančišek imenuje z besedami: Tretja svetovna vojna po koščkih. Korenina vsega pa je pohlep, ki hoče imeti vedno več. In ker imamo vedno več, to lahko samo tako, da jemljemo drugim, saj je sad pohlepa, razmah krivic in izkoriščanja ne samo naših sodobnikov, ampak tudi tistih, ki bodo naš planet podedovali za nami. Jemljemo tudi svojim otrokom.
Zato je nadvse pomembno, da vzgoja in izobraževanje na splošno, predvsem pa celotno katoliško šolstvo tako v Evropi kot po celem svetu, vedno bolj poudarja, da je poleg poglabljanja človekovega znanja in razumevanja sveta okoli nas, enako in še bolj potrebno oblikovati človekovo srce, da se bo odkritjem v naravi in tehniki znalo čuditi in v njih občudovati genialnost in dobroto Stvarnika, ki je zemljo „dal človeškim sinovom“ (Ps 115,16). Šele ko bomo spoznali, da smo obdarovani in da smo poklicani, da dar ohranjamo in ga obogatenega predajamo naprej, bomo začeli oblikovati solidarni humanizem, v katerem bo temeljna prvina človek in njegov odnos do drugega človeka, ne pa človek in njegov odnos do dobička, standarda ali zagotovitve varnosti za posameznike ali določene skupine, kar se na koncu koncev vedno pokaže kot milni mehurček, le da se ta utvara vedno razblini v kri in solze, v trpljenje in smrt.
Kristjani nosimo v srcu zavest, da je celotno stvarstvo Božje delo, da je Bog ustvaril raj in vanj postavil človeka, poznamo resničnost človekovega padca in smo hvaležni za odrešenje, s katerim je Bog obiskal grešnega človeka. Vse te poudarke upanja želimo prenašati tudi na mlade rodove. Upanje namreč odpira prihodnost, prihodnost našega človeškega sodelovanja, pa tudi eshatološko prihodnost, ki nam jo podarja Bog.
Zahvaljujem se vam za vsa vaša prizadevanja in vašemu srečanju v Ljubljani želim veliko Božjega blagoslova, da bo tudi to srečanje gradilo „civilizacijo ljubezni.“
