Misijonar Bullo: Opravili smo tudi do 150 pogrebov na dan

Slovenija | 21.10.2017, 10:17 Marjana Debevec

Jutri bomo obhajali misijonsko nedeljo. V tem tednu je Radio Ognjišče obiskal misijonar salezijanec Cesare Bullo, ki že 42 let kot misijonar deluje v Etiopiji. Pred tem pa je bil več kot 12 let v Vietnamu. V pogovoru nam je spregovoril o trpljenju in izzivih tamkajšnjih ljudstev.

Etiopija šteje več kot 100 milijonov prebivalcev. Katoliška Cerkev je v manjšini, saj predstavlja le 0,8 odstotka. Večina kristjanov, ki jih je v državi 60 odstotkov, je pravoslavnih, približno 40 odstotkov pa je muslimanov. Katoliška Cerkev je zelo dejavna na socialnem področju, ima namreč številne bolnišnice in šole.

Najtežja leta za Etiopijo so bila v času 17-letnega trdega komunističnega režima. Takrat je vladala velika revščina in beda, ki je vrhunec dosegla v velikem pomanjkanju v 80-ih letih prejšnjega stoletja, ko je umrlo več kot milijon ljudi.

»To so bila zelo težka leta. Mi kot Katoliška Cerkev in kot salezijanci smo posredovali s hrano prek Mednarodne Karitas, velikokrat nas je prišla obiskat Mati Terezija. Začeli smo velike projekte in v tistem času, leta 1984, smo mesečno dajali hrano 500 tisoč ljudem, torej pol milijona ljudem«, je povedal Bullo.

V Mek'ele-ju na severu Etiopije so vzpostavili begunske centre za ljudi, ki so iz vasi zbežali zaradi suše. »Vsako jutro pa smo opravili 80, 100 oziroma 150 pogrebov. Toliko ljudi je umrlo ponoči. To je bila res grozna tragedija«, se spominja Cesare Bullo, ki je za naš radio povedal tudi, da se danes situacija spreminja. Izziv za tamkajšnjo Cerkev je predvsem vzgoja in izobraževanje mladih, da bi na domačih tleh našli zaposlitev in tako ne bi bežali v tujino, predvsem v Evropo. Celotnemu pogovoru z misijonarjem Bullo, ki je spregovoril tudi o razcvetu življenja Cerkve v Vietnamu lahko prisluhnete v jutrišnji oddaji Iz življenja vesoljne Cerkve.

OBJAVLJAMO PREVOD CELOTNEGA POGOVORA Z MISIJONARJEM BULLO:

Na začetku bi radi, da nam približate življenje v Etiopiji, kako je velika, koliko je prebivalcev in kakšno je življenje tamkajšnje Cerkve?

Prebivalcev v Etiopiji je več kot 100 milijonov. Katoliška Cerkev je manjšina – 0,8 odstotka. Večina so kristjani, vendar pravoslavni. Nekaj je protestantov. Skupaj je približno 60 odstotkov kristjanov, od katerih, kot sem že rekel, 0,8 odstotka katoličanov. 35 do 40 odstotkov je muslimanov. Krščanstvo je torej zelo močno. Katoliška Cerkev je manjšina, vendar zelo vključena na socialnem področju, zlasti v zdravstvu z bolnišnicami in klinikami ter pri izobraževanju v šolah. Mislim, da je 500 do 600 šol katoliških. Katoliška Cerkev je torej zelo dejavna v izobraževanju in zdravstvu.

Etiopija je po svetu in v Sloveniji poznana zaradi velike revščine in lakote. V vseh teh letih ste tam pomagali ljudem. V Etiopijo ste povabili Mater Terezijo prav zato, da bi ves svet spoznal ta del sveta.

Najtežja leta za Etiopijo so bila v času 17-letnega trdega komunističnega režima. Takrat je vladala velika revščina in beda, ki je vrhunec dosegla v velikem pomanjkanju v 80-ih letih prejšnjega stoletja, 1984 in 85, ko je umrlo več kot milijon ljudi. To so bila zelo težka leta. Mi kot Katoliška Cerkev in kot salezijanci smo posredovali s hrano prek Mednarodne Karitas, velikokrat nas je prišla obiskat Mati Terezija. Začeli smo velike projekte in v tistem času, leta 1984, smo mesečno dajali hrano 500 tisoč ljudem, torej pol milijona ljudem.

Kot sem rekel, so bila to zelo težka leta. V Mek'ele-ju na severu Etiopije smo vzpostavili begunske centre za ljudi, ki so iz vasi zbežali zaradi suše. Po 120 tisoč ljudi smo imeli v šotorih. Vsako noč oziroma jutro pa 80, 100 oziroma 150 pogrebov. Toliko ljudi je umrlo ponoči. To je bila res grozna tragedija.

K sreči se Etiopija sedaj spreminja. Mogoče je ostal vtis o Etiopiji kot revni itn. Seveda je še vedno veliko revščine in potreb, vendar pa narod kot narod raste. Res je, da se z naraščanjem prebivalstva povečuje tudi revščina. Žal je tako. Vendar pa Etiopije, kot se je spominjamo iz 80-ih let prejšnjega stoletja, ni več. Država se dobro razvija. Je sicer kar nekaj težav, na primer med etnijami in druge težave, vendar pa kot narod raste.

Kakšni so izzivi za življenje Cerkve, poleg pomoči ljudem zaradi revščine?

Še vedno veliko ljudi potrebuje pomoč v hrani. Temeljni izziv današnjega časa pa je vzgoja in izobraževanje. Z našo pomočjo, tudi preko posvojitev na daljavo, ki jih organiziramo, pomagamo mladim pri študiju. Mi imamo približno 10 šol, v katerih je več kot 12 tisoč učencev, od katerih jih je 1500 v tehniških šolah. Prizadevamo si namreč povečati število tovrstnih študentov, da bi čim bolj omejili izseljevanje v Evropo. Skoraj vsi fantje in dekleta, ki končajo naše šole, namreč najdejo tudi službo in torej ostanejo v domovini. Kot salezijanci in kot celotna Katoliška Cerkev izvajamo tudi projekte proti trgovanju z ljudmi. Vidni so že nekateri rezultati.

Projekt izvajamo predvsem z ozaveščanjem o tem problemu. Izdali smo veliko knjig v šestih etiopskih jezikih, naredili smo dokumentarni film, ki ga predvajamo v župnijah in šolah. Potem pa tudi mladi, ki so doživeli to strašno izkušnjo in so se vrnili domov, svojim sovrstnikom pričujejo o tem, kaj se je zgodilo.

Druga faza pa bo ustanavljanje še več tehniških šol, da bi mladi ostajali doma in ne bi imeli skušnjave po odhajanju v tujino.

Kakšno pa je življenje z drugimi verskimi skupnostmi? Rekli ste, da je v Etiopiji malo katoličanov. Kakšni so odnosi s pravoslavno cerkvijo? Je možen tudi dialog z muslimani?

Dialog s pravoslavno cerkvijo je kar dober. Ostaja še nekaj problemov, na splošno pa lahko rečem, da vlada veliko medsebojno spoštovanje; še posebej na višji ravni. Škofje obeh cerkva se namreč večkrat srečujejo.

Tudi odnosi z muslimani so bili v Etiopiji vedno zelo dobri. Obstaja veliko mešanih zakonov, tudi ni skrajništva. V zadnjem času pa obstaja nevarnost, da bi se v državo od zunaj, še posebej iz Sudana in Somalije, prikradle skrajne skupine, ki se želijo pritihotapiti med ljudi. Vendar lahko rečem, da so odnosi med kristjani in muslimani še vedno dobri.

Gospod Cesare Bullo, praktično lahko rečemo, da ste svoje življenje darovali za ta narod. Nam lahko zaupate kakšen boleč in po drugi strani lep spomin na teh 42 let v Etiopiji?

Imam veliko lepih spominov. Začeli smo pred dobrimi 40 leti. Danes imamo 15 šol s številnimi učenci po vsej državi. To je nekaj lepega, kar ti pomaga, da pozabiš številne težave, saj vidiš veliko dobrih rezultatov.

Težav pa je bilo tudi veliko. Ko smo začeli, je v državi vladal komunistični režim. Mene so iz Vietnama izgnali leta 1975 in me poslali v Etiopijo, kjer se je komunizem pravkar začenjal. To so bila zelo težka leta. Ker pa smo se salezijanci takoj posvetili socialnemu delu in pomoči ljudem, so nas vse vlade močno cenile.

Najtežje je bilo v osemdesetih letih, ko je v državi vladala velika revščina. Vsako jutro smo opravljali številne pogrebe. Bilo je res zelo žalostno. Spominjam se neke mame, ki je iz vasi odpotovala s štirimi otroki, na cilj pa je prišla le z enim – tri je pokopala na poti. Bilo je veliko trpljenja.

Danes pa vlada povsem drugačno ozračje in je mogoče dobro delati.

Še kakšna beseda o Vietnamu. Tja se odpotovali leta 1962 in ostali vse do leta 1975. Cerkev se je v vsem tem času tudi v Vietnamu razvijala. Kako ste tamkajšnjo Cerkev videli takrat in kako jo vidite danes?

Cerkev se je močno razvila. Močna je bila predvsem v petdesetih letih, ko so številni iz severa morali pobegniti na jug zaradi komunističnega režima. Vietnam sem obiskal tudi lansko leto in lahko rečem, da se narod na novo prebuja. Režim sicer še vedno ostaja isti, ekonomsko pa država vseeno napreduje. Na pomoč ji je namreč priskočila tudi mednarodna skupnost.

Ko smo tuji salezijanci morali zapustiti Vietnam, je ostalo le približno 80 domačinov salezijancev. Danes pa jih je že skoraj 400. V zadnjih dvanajstih letih so tako v svet lahko poslali že več kot 120 misijonarjev. Gre torej za zelo dejavno Cerkev, ki je stalno v porastu in razvoju.

Je danes večja verska svoboda?

Vedno imajo kakšno omejitev, nadzor, vendar je mogoče peljati življenje naprej. Mi salezijanci smo odprli nekaj tehniških in rokodelskih šol, zato nam pustijo več svobode.

Gospod Cesare Bullo, hvala za te misli, ki ste jih podelili z nami in veliko blagoslova vam želim!

Hvala vam!