Kapucini imajo novega blaženega

Svet | 09.10.2017, 09:28 Marjana Debevec

V Milanu je bil v soboto za blaženega razglašen za blaženega brat Arsenij iz Trigolija, ustanovitelj Marijinih sester presvete Tolažnice, ki je živel v 19. stoletju. Potem ko je bil nekaj let jezuit, je v zrelih letih vstopil v kapucinski red. Ob tem slovesnem dogodku je generalni minister kapucinov napisal pismo, v katerem je povzel njegovo bogato in pestro življenje.

Blaženi Arsenij je še kot otrok želel služiti Gospodu v duhovniški službi in postati sveti duhovnik. Kmalu po mašniškem posvečenju je prvič srečal mlado Giuseppino Fumagalli, ki je bila sestra francoske kongregacije Notre Dame du Bon Secours.

Ker je želel slediti Božji volji, je vstopil v red jezuitov. Vsesplošno spoštovan je nadaljeval svoje služenje kot pridigar, spovednik, voditelj duhovnih vaj, predvsem za ženske redovne skupnosti, in katehet za otroke.

V Benetkah se je med leti 1888 in 1890 ponovno srečal s Fumagallijevo, ki je bila odpuščena iz omenjene kongregacije, a je še naprej nosila redovno obleko. Začela je tudi z novo redovniško skupnostjo »presvete Tolažnice«; čeprav ni imela škofovega dovoljenja, je ob sebi zbirala dekleta. V tem kompleksnem odnosu s Fumagallijevo, so predstojniki Družbe Jezusove odločili, da ga premestijo v Trento in kasneje v Piacenzo; končno pa so ga prosili, naj zapusti Družbo.

To so leta največjega izkoreninjenja. Bil je namreč sam, brez podpore, poražen in obremenjen z nečastno sodbo. Nadškof pa ga je zatem prosil, naj sprejme duhovno vodstvo v novi redovni skupnosti Marije Tolažnice, ki jo je ustanovila skupina sester, ki so se oddaljile od Fumagallijeve. Tako je deset let oblikoval podobo, pravila in vodil novo redovno skupnost.

Po več preizkušnjah je vstopil v kapucinski red, kjer je duhovno spremljal mlade kapucinske študente. Leta 1909 so se začele pojavljati zdravstvene težave. Ko je bil iz samostana premeščen na oddelek za bolne brate, je v noči na 10. december 1909 umrl zaradi odpovedi srca. Njegovega pogreba, ki ga je zaznamovala frančiškovska preprostost, se je udeležila velika množica ljudi, ki je pričevala, koliko dobrega je posejal.

OBJAVLJAMO CELOTNO PISMO GENERALNEGA MINISTRA KAPUCINOV BR. MAURA JŐHRIJA - prevod br. Štefan Kožuh

ARSENIJ IZ TRIGOLA, duhovnik kapucin

Ustanovitelj Marijinih sester presvete Tolažnice

Milano, 7. oktober 2017

Prot. št. 00694/17

Jezuitska strogost in frančiškovska preprostost

Dragi bratje,

Gospod naj vam da mir.

1. Z veseljem vam predstavljam novega blaženega: to je br. Arsenij iz Trigola, član province sv. Karla v Lombardiji. Če le z bežnim pogledom zaobjamemo njegovo življenje, se nam zdi, da je pred nami nekdo, ki je nenehno menjal, kakor da je nestanoviten. Kot škofijski duhovnik je namreč v nekem določenem trenutku postal jezuit in končno kapucin. Zaznamuje ga tipična duhovnost devetnajstega stoletja; toda paziti moramo, da se ne bi zaustavili na zunanjih oblikah, na površju. Nujno se moramo podati v raziskovanje človeka, ki je za vsem vidnim. V našem primeru bomo srečali človeka, ki išče Boga bolj kot vse drugo, ki hoče izpolnjevati le njegovo voljo. Menjave v njegovem življenju so zares številne, skrajne, protislovne, kljub vsemu pa je tudi res, da ni nikdar izgubil smeri: »Zgôdi se tvoja volja!«

Kaj torej eden od bratov kapucinov, ki je živel včeraj, spregovori nam, bratom kapucinom, ki živimo danes? Kakšno je sporočilo ali krepka beseda, ki jo blaženi Arsenij iz Trigola lahko pove danes našemu redu? On, ki je preživel z nami le sedem, zadnjih sedem let svojega življenja, nam zagotovo lahko pove marsikaj, kar si zasluži našo pozornost.

Življenje bl. Arsenija lahko povzamemo v razmisleku, ki ga je on sam preroško zapisal v svojih Duhovnih beležkah: »Arsenij, ne moreš se zadovoljiti s tem, da si zapustil svet, imetje, sorodnike […], od vsega tega se mora ločiti tudi tvoje srce, čustva, kajti čemu bi sicer vse koristilo? Ničemur: pred svetom bi bil na videz redovnik, pred Bogom pa dejansko to ne bi bil«. Ta napetost ga je spremljala vse življenje v iskanju, da bi bil popoln »kakor je popoln vaš nebeški Oče« (Mt 5,48).

2. Njegovo tako razgibano življenje, neprestano menjavanje, tudi življenjskega stanu, bi si lahko razlagali kot znamenje šibke osebnosti, kot nekoga, ki je nezadovoljen ali pa kot nekega sanjača, ki nenehno nemirno išče neko trdnost, a je nikoli ne najde. Ob pozornem prebiranju njegovega življenja pa odkrijemo človeka, ki je znal nenehno sprejemati izkoreninjenje, ki ga je izvrševal Bog, da bi ga vodil k popolnosti. Menjati življenjski stan, zapustiti čustveno navezanost in s težavo zgrajene odnose, zapustiti kraje in gotovosti, ki si jih je z vztrajnostjo pridobil, kažejo na njegovo nenehno razpoložljivost ne le v iskanju Božje volje, ampak tudi v prepuščanju Bogu, da ga oblikuje, v sprejemanju težkih konkretnih okoliščin, ne da bi obupal, ampak se še bolj prepuščal Božji volji.

3. Podoživimo njegovo življenje.

Blaženi Arsenij se je Rodil v Trigolu pri Cremoni 13. junija 1849 kot peti od dvanajstih otrok. Šest dni kasneje je bil krščen v cerkvi sv. Benedikta v Trigolu. Dali so mu ime Jožef. Starša Glicerio Migliavacca in Annunciata Stumia sta bila iskreno verna; imela sta gostilno in prodajalno kruha, s čemer sta lahko preživljala številno družino. Še kot otrok je želel služti Gospodu v duhovniški službi; vstopil je v semenišče v Cremoni, kjer je opravil svojo formacijo med leti 1863 in 1873; tisti čas je zaznamovalo obdobje napetih kulturnih in političnih odnosov med kraljevino Italijo in papeško državo.

Izbira 14 letnega Jožefa, da postane duhovnik, gotovo ni bila izbira, ki bi mu zagotovila lagodnost za vse življenje; to je bila pogumna in zrela odločitev nekoga, ki ga ni bilo strah kulturnega in družbenega okolja, ki ga je obdajalo. Dovolj bo, če se spomnimo naslednjega dejstva: ko je msgr. Geremia Bonomelli decembra 1871 prišel v Cremono – to je bilo le leto po padcu Porta Pia1 in po štiriletnem obdobju brez škofa, ki je sledilo smrti msgr. Antonia Novasconija († 1867) – je našel 32 semeniščnikov, kar je bilo malo za tiste čase, in eden teh je bil naš blaženi.

4. Hotenje mladega Jožefa je bilo jasno in močno: biti svet duhovnik! Takole je zapisal v Duhovnih beležkah: »O, koliko več dobrega bi lahko naredili med ljudstvom, če bi bil duhovnik bolj popoln: znanost je dobra, je zelo potrebna, brez nje sploh ni mogoče biti posvečen v duhovnika; toda če ta ni povezana z resnično pobožnostjo, vodi v nadutost duha in povečuje oholost. Resnična pobožnost nam pomaga prepoznati naš nič, našo bedo in da imamo vse od Boga ter zato vse pripisujemo njemu. Brez resnične pobožnosti pogosto postajamo Bogu v spotiko.«

Vendar ni bil sanjač, poznal je svoje meje in je dobro vedel, kako potrebna je nenehna pomoč Božje milosti, ki naj podpira njegovo odločnost hoditi za Jezusom in biti duhovnik za Jezusa in v Jezusu.

Pobožnost, študij, milost, ponižnost so bile in so njegova močna opora, da bi bil svet duhovnik: pobožnosti in študija ne smemo ločiti »kajti eno je duša drugega«; milost in ponižnost ne smemo ločiti »kajti eno je duša drugega«. Lahko bi rekli: eden izmed mnogih duhovnikov, z »normalnimi« darovi, a prav ta značilnost, biti normalen, ima v sebi redek dar ponižne in delovne zvestobe lastni službi. Po svojih najboljših močeh je bl. Arsenij posredoval le in samo Božjo milost, njegovo ljubezen, ne da bi skrival evangelij; predvsem pa je brezkompromisno v odnosu do sveta odkrival skrivnost norosti in pohujšanja križa.

5. 21. marca 1874 je prejel duhovniško posvečenje in bil poslan v pomoč župniku v Paderno di Ossolaro (danes Padreno Ponchielli), kasneje pa v Cassano d’Adda. V tem kraju je verjetno prvič srečal mlado Giuseppino (Pasqualino) Fumagalli, ki je bila sestra francoske kongregacije Notre Dame du Bon Secours, ki mu je kasneje povzročala številne težave.

Blaženi Arsenij živi svoje duhovništvo v zavedanju, da je bil poklican po milosti, samo po milosti; ves se razdaja v ljubezni do Boga, ko razdaja vse svoje moči v obhajanju odrešenjskih skrivnosti in istočasno ne zanemarja ljubezni do bližnjega, bratske ljubezni. Njegova izbira duhovništva se zdi globoko zakoreninjena in jo živi iskreno in zavzeto, a kakor piše v Duhovnih beležkah, je »več let« čutil željo po redovniški posvetitvi, ko bi se lahko daroval in popolnoma posvetil Bogu.

6. Pogumno, kljub temu, da je našel »v apostolskem delovanju« veliko privlačnost, ki »me je čezmerno napolnjevala in zelo osrečevala, kakor je Bog hotel, storil in zmagal«, se je odločil vstopiti v Jezusovo družbo. To je bilo 14. decembra 1875.

Nič drugega ni želel, kakor vršiti Božjo voljo: »Karkoli naj se mi že zgodi, bom sprejel kot Božjo voljo in zato se ne vznemirjam« (Zapis ob začetku duhovnih vaj, 20. marca 1876); redovne zaobljube je naredil leta 1877, ko je imel 28 let.

Zaradi njegove »normalnosti« je bil študijski napor prezahteven, zato je moral študij prekiniti. Premeščen je bil za prefekta v kolegij v Cremono, kjer je leta 1879 končal študij filozofije in kasneje, leta 1884 v Kraljevici v Istri, nadaljeval s študijem teologije, vendar rezultati niso bili zavidljivi. Po letu probacije v Lainzu pri Dunaju, je 15. avgusta 1888 v Benetkah naredil slovesne zaobljube kot »formiran duhovni pomočnik«. Vsesplošno spoštovan je nadaljeval svoje služenje kot pridigar, spovednik, voditelj duhovnih vaj, predvsem za ženske redovne skupnosti, in katehet za otroke.

7. V Benetkah se je med leti 1888 in 1890 ponovno srečal s Pasqualino Giuseppino Fumagalli, ki je bila odpuščena iz kongregacije sester Notre Dame du Bon Secours, a je še naprej nosila redovno obleko. Začela je tudi z novo redovniško skupnostjo »presvete Tolažnice«; čeprav ni imela škofovega dovoljenja, je ob sebi zbirala dekleta, nekatere je k njej napotil tudi blaženi Arsenij. V tem kompleksnem odnosu s Fumagallijevo, so predstojniki Družbe Jezusove odločili, da ga premestijo v Trento in kasneje v Piacenzo; končno pa so ga prosili, naj zapusti Družbo. 24. marca 1892, po krajšem obdobju vztrajanja, so ga primorali, da jih je zapustil.

To so leta največjega izkoreninjenja. Sam, brez podpore, poražen in gotovo obremenjen z nečastno sodbo; kdo se ne bi zaprl vase, se osamil in se zagrenjen prepustil praznemu oporečništvu?

In vendar je 25. aprila 1892 prišel v Torino, še enkrat pripravljen, da izpolni Božjo voljo, ki se dogaja tudi preko bolečih okoliščin in odločitev drugih. Predstavljen nadškofu Davidu dei Conti Riccardi sprejme duhovno vodstvo v novi redovni skupnosti Marije Tolažnice, ki jo je ustanovila skupina sester, ki so se oddaljile od Fumagallijeve. Pri dvainštiridesetih letih stopi na novo pot, ko bi bil morda že čas pobiranja sadov mladostnih naporov in veselja odrasle dobe. Tako je deset let (1892-1902) oblikoval podobo, pravila in vodil novo redovno skupnost v Torinu in kasneje tudi v Milanu; napisal je Vodilo in Konstitucije.

Zdelo se je, da je vse bliža varnemu pristanu, toda na prvem generalnem kapitlju, ki so ga obhajali leta 1899, se je začelo kazati nesoglasje med sestrami iz Milana in tistimi iz Torina, nesoglasja, ki so nagnila milanskega nadškofa, blaženega Andreja Carla Ferrarija, da je obnovil vse službe in prosil blaženega Arsenija, da se je umaknil ter opustil vodenje redovne skupnosti. Še enkrat izkoreninjen, še enkrat se je Božja volja pokazala preko bolečega trganja vezi.

8. Tako je pri triinpetdesetih letih, potem ko je prejel pozitivno mnenje pri različnih predstojnikih, 21. junija 1902, blaženi Arsenij začel nov način življenja, ko je vstopil v noviciat manjših bratov kapucinov v Lovere. Nov in zahteven življenjski stan mu je dal tudi novo ime: fra Arsenij iz Trigola. Čeprav že v letih je blaženi Arsenij izbral težko pot. Sprememba imena je bila še najbolj enostavna; še globlje je udejanjal to, kar je tolikrat govoril sestram: vsak dan prosite Gospoda za »dejavno ljubezen, ki je resnična karitas v dejanjih in delovanju« (prim. Pridige za ljudske misijone).

Ko je naredil začasne zaobljube, je bil poslan v Bergamo, da bi duhovno spremljal mlade kapucinske študente. Tu je, razen kratkega obdobja, ko je moral drugam, preživel zadnja leta pastoralnega življenja, ko je skrbel za Tretji red.

Leta 1909 so se začele pojavljati zdravstvene težave. Ko je bil iz samostana premeščen na oddelek za bolne brate, je v noči na 10. december 1909 umrl zaradi odpovedi srca. Njegovega pogreba, ki ga je zaznamovala frančiškovska preprostost, se je udeležila velika množica ljudi, ki je pričevala, koliko dobrega je posejal.

Vsakodnevna molitev, obhajanje evharistije, izkazovanje konkretne ljubezni številnim potrebnim so opravile v njem tisto spremembo, ki se zgodi človeku, ki vse svoje zaupanje polaga v Boga in v njegovo živo Besedo: odet v molk, v skritost in v odpuščanje, ne da bi karkoli vezal nase, bodisi slabo, ki ga je prejel, bodisi dobro, ki ga je storil: vse je prepuščal »Gospodu, ki vidi na skrivnem« in bo povrnil.

9. Predragi bratje, blaženi Arsenij iz Trigola se pridružuje dolgi vrsti svetnikov in blaženih našega reda, vsakdo od njih s svojo lastno zgodovino in svojo posebnostjo. Blaženi Arsenij nas s svojim pečatom jezuita in kapucina spominja na tipične prvine ene in druge duhovnosti. Navdihnjen z željo, da bi vse delal za večjo slavo Božjo je srce učenja sv. Ignacija, medtem ko je popolno veselje v prenašanju nadlog, krivic, opravljanja, z nenehnim zahvaljevanjem Bogu, ki mu priznava, da ga je ljubil, še preden je on ljubil Boga, je Frančišek, ki uči in oblikuje. V tej dvojni obleki blaženi Arsenij kaže nam bratom, da je prvo delo, ki ga moramo opraviti, vera v Jezusa Kristusa: edini, ki daje slavo Bogu, edini, ki ga lahko z veseljem prinašamo svetu.

Blaženi Arsenij naj vsem bratom, še posebno pa bratom v Lombardiji, izprosi prenovljeno zavzemanje za prinašanje evangelija Jezusa Kristusa svetu, da bi poznali najvišje dobro in njegov mir ter sestram Marije presvete Tolažnice, da bi bile zveste oznanjevalke njegovega učenja in sodelavke njegove ljubezni.

Bratsko vas pozdravljam.

br. Mauro Jöhri, OFMCap

Generalni minister

Rim, 8 september 2017

Praznik Marijinega rojstva