Vsi mi danes potrebujemo nove "lutre", da nas bodo spomnili na naše korenine
| 31.10.2017, 09:12
V Sloveniji je danes dan reformacije, ki letos sovpada s 500. obletnico tega verskega, političnega in kulturnega gibanja. Slovencem je reformacija prinesla prvo knjigo v maternem jeziku. Z njo je Primož Trubar leta 1550 postavil temelje slovenskemu knjižnemu jeziku.
V Sloveniji dan reformacije obeležujemo od leta 1992, letošnje leto pa je slovenska vlada na predlog predsednika republike Boruta Pahorja razglasila za leto reformacije. V evangeličanski cerkvi v Ljubljani bo popoldne bogoslužje, ki ga bo vodil škof Geza Filo, udeležil pa se ga bo tudi Pahor. Osrednja državna proslava pa je bila sinoči v Ljubljani, zbrane pa je nagovoril predsednik državnega zbora Milan Brglez. Dejal je, da vsa Evropa in zlasti Evropska unija potrebujemo nove lutre, da nam bodo nastavili zrcalo in nas spomnili na naše korenine.
"Vsi mi, to je vsa Evropa in zlasti Evropska unija, danes potrebujemo nove »lutre«. Da nam bodo nastavili zrcalo in povedali, da naj se vrnemo k svojim koreninam, ki so v spoštovanju mednarodnega, evropskega in nacionalnega prava; v spoštovanju vseh človekovih pravic, vključno s pravicami manjšin in samoodločbe ljudstev ali narodov; v spoštovanju dostojanstva vsakega posameznika in vsake posameznice – ne glede na to, kdo je, od kod prihaja, kaj počne ter ne glede na katerokoli drugo osebno okoliščino. Da bomo dojeli, da legitimnost katerekoli ravni posvetne oblasti izhaja iz spoštovanja ljudi, njena pooblastila pa so v službi teh ljudi. Vse te vrednote so tiste, ki bodo omogočile, da bomo tudi mi in naši sosedje bolj kot tisto, kar nas ločuje, iskali tisto, kar nas združuje," je dejal Brglez.
Povabil je tudi k solidarnosti v duhu Simona iz Cirene, ki je Jezusu pomagal nositi križ. "Kot del narave vemo, da druga živa bitja običajno niso solidarna, mi, ljudje, pa smo lahko. Naše breme v skupnosti bo lažje, če nam ga bo pomagal nositi še kdo drug. Na to v krščanski religioznosti kaže zgled Simona iz Cirene, ki pomaga Jezusu nositi križ na Oljsko goro. Na njegov zgled, na zgled solidarnosti, je leta 2011 opozoril tudi častni škof evangeličanske cerkve v Sloveniji gospod Geza Érniša, ko je dejal: »Vsak sam najbolj pozna svoje križe in težave in dejansko je to, da nosimo svoje križe in težave, gotovo v nekem smislu tudi izziv. Izziv je tudi, da pomagamo nositi križe in težave /.../ drugim ljudem. Sam zato križ vedno vidim v neki dvojnosti ali dialektiki, torej da mi moj križ pomaga nositi nekdo drug, jaz pa sem hkrati po Bibliji in svetopisemskem nauku poklican, da pomagam njegov križ nositi nekomu drugemu. In če je te solidarnosti v družbi dovolj, potem so lahko tudi za marsikoga križi manjši«. Po mojem trdnem prepričanju ta nuja solidarnosti velja – ali bi vsaj morala veljati – tako v našem odnosu do bližnjega in drugačnega, kot na ravni skupnosti, družbe in države, pa tudi na ravni povezav držav, utemeljenih na vladavini prava, kar naj bi Evropska unija bila, ter nenazadnje na ravni celotne mednarodne skupnosti, kjer solidarnost vse bolj postaja vprašanje njenega preživetja."
