Župnik v Kobaridu: Hvaležni moramo biti vojakom, ki so nam ohranili zahodno mejo
Slovenija |
24. oktobra 1917 so avstro-ogrske sile ob pomoči nemških po skoraj poltretjem letu krvavih bojev na soški fronti sprožile odločilno ofenzivo, ki je prinesla preboj in popoln poraz italijanskih sil ter s tem konec spopadov. Ob stoletnici čudeža pri Kobaridu se vrstijo različne prireditve, med drugim so dopoldne na izbranih lokacijah prižigali svečke miru. Dogajanja na naših tleh med prvo svetovno vojno se na poseben način spominjajo tudi verniki v Kobaridu.
"Sinoči smo med 19. in 21. uro naše vernike povabili k molitvi pred Najsvetejše. Menjavali so se vsake pol ure, večina je ostala dlje. Želeli smo biti solidarni z vsemi vojaki avstro-ogrske armade, ki je vse od točke severozahoda do poznega Krasa proti Trstu v tej noči drgetala v pričakovanju najhujšega. Šlo je za zmagati v spopadu ali biti poražen, ostati živ ali umreti. Želeli smo pokazati solidarnost z vojaki, ki so to noč preživljali grozo, želeli smo pokazati ta čut v molitvi zanje in tudi za vse ostale žrtve soške fronte med civilisti," nam je povedal župnik v Kobaridu Ivan Blažič. Kot je dodal, so molili tudi za mir in spravo.
Nocoj bo v cerkvi svetega Antona nad Kobaridom sveta maša za padle vojake in ostale žrtve prve svetovne vojne oziroma soške fronte. "Ob tej priložnosti bo sodeloval naš cerkveni mešani zbor v sodelovanju zbora iz Italije oziroma iz Benečije. Po maši bodo zapeli še nekaj primernih pesmi."
Blažič obžaluje, da je ta pomembna obletnica na nek način šla mimo nas oziroma ni zadela bistva. "Tu in tam so bile neke proslave v smislu koncerta. A hvaležni moramo biti vojakom avstro-ogrske monarhije, ki so nam ohranili zahodno mejo. Če bi bila Avstro-Ogrska takrat poražena, bi bila danes vse to verjetno Italija. Pod zastavo Avstro-Ogrske so se borili mnogi narodi, tudi Slovenci. Takrat, v teh hudih bojih, je bila želja, da jim bodo po vojni postavili primeren spomenik, govorilo se je, da bo to na Sveti Gori, da bo vsak vojak deležen spoštovanja in bo na obeležju zapisano njegovo ime. Tudi ob stoletnici teh spopadov so ti vojaki ostali zamolčani." Blažič je prepričan, da je treba to popraviti. "To je moja velika bolečina, da tudi kot Cerkev vzdolž soške fronte nismo imeli nekega skupnega načrta." Blažič se sprašuje, kako bomo uredili vprašanje krivic, storjenih po drugi svetovni vojni, če se še tistih iz prve nismo lotili.
