Bi lahko Katalonija na dolgi rok predstavljala rešitev za Evropsko unijo?
Komentarji
Leta 2013 je slovensko panevropsko gibanje organiziralo številne mednarodne konference in dogodke, ki so zaradi kvalitete in odmevnosti prejeli visoko pokroviteljstvo Evropske komisije, predsednika Evropskega parlamenta, zunanjega ministrstva Republike Slovenije in predsednika vlade Republike Italije. Po štirih letih je gibanje ponovno dobilo odobritev s strani bruseljske komisije za dvoletni mednarodni projekt, ki se bo začel 1. in 2. decembra v Ljubljani.
Dogodek, ki bo potekal pod pokroviteljstvo predsednika Evropskega parlamenta Antonija Tajanija, bodo obiskali številni visoki gostje iz tujine, med katerimi je tudi predstavnik Lordske zbornice Združenega Kraljestva Lord Watson of Richmond. To bo priložnost za poglobljen razmislek o prihodnosti Evropske unije in o morebitnih novih pristopih do skupnega projekta, ki se je v zadnjem desetletju znašel precej pod udarom geopolitičnih premikov. Po finančni, ukrajinski in migracijski krizi se je na začetku meseca unija znašla pred novim izzivom, kateremu ni kos.
Katalonska kriza, v kateri se je zaradi gluhih ušes centralne madridske vlade in pomanjkanja sogovornikov znotraj evropskih institucijah ta španska regija zdaj znašla pred brezizhodno nujo razglasitve neodvisnosti, dokazuje, kako je Unija sestavljena iz suverenih držav, ki so pripravljene pozabiti na vse dogovore in pogodbe v trenutku, ko se morajo boriti za lasten obstoj. Bruseljski politiki, tako kot španska vlada, so prekršili Pogodbo EU v členih, ko ta zahteva, da nobena država ne sme uporabiti sile proti evropskim državljanom in ne sme preprečiti izvajanja demokratičnih pravic oz. ne sme kršiti človekovih pravic. Struktura naše celinske skupnosti temelji na pravno-političnih stebrih, ki so nastali po drugi svetovni vojni. Od takrat se je svet znatno spremenil in mi moramo spremeniti Unijo, če želimo, da ostane še naprej zagotovilo miru za bodoče generacije. Okviri, v katerih igramo, so zastareli. Panevropska ideja je leta 1926 nagovarjala gospodarsko in varnostno skupnost suverenih držav, med katerimi bi veljali arbitražni sistemi. Danes smo precej oddaljeni od te enostavne ideje, saj smo ustvarili precej bolj zapleteno strukturo. Suverene države so še vedno glavni igralci mednarodnega sistema. Tako je vse od leta 1648, ampak zgodovina teče naprej in zelo verjetno je, da čez nekaj let Evropske unije ne bo več, če bodo države vztrajale pri svojih pristojnostih ali načinu vodenja skupnih zadev. Katalonska kriza, ne glede na vse kratkoročne poteze, s katerimi jo bo madridska vlada - s tiho podporo ostalih celinskih prestolnic - skušala zajeziti in predstaviti kot notranji problem, še dolgo ne bo rešena. Zahteve enega najstarejših narodov Evrope, ki je leta 1492 lastno krono združil s kastiljsko in jo zdaj želi nazaj, lahko postanejo usodne za špansko kraljevino. V kolikor bi Kraljica Elizabeta II. pošiljala vojsko in izvajala nasilje nad svojimi podložniki, bi Združeno Kraljestvo že davno razpadlo. In ker se takšne zadeve dogajajo znotraj Evropske unije oz. celo s podporo Evropske unije, London zapušča to skupnost. To kar Španija izvaja nad Katalonci se v ničemr ne razlikuje od tistega, kar vsi naši voditelji očitajo turškemu predsedniku Erdoganu: pomanjkanje dialoga, ukinjanje avtonomije, represija nad delom naroda, politična uporaba ustavnega sodišča, mednarodno odrekanje legitimnosti nasprotniku in zapiranje upornikov (ki nikoli niso uporabili sile) v zapore. Namesto da bi kralj Filipe VI. skušal v dialogu s Katalonci primerno spremeniti zastarelo ustavo in biti predstavnik vsakega slehernega državljana, se je raje nespametno odločil, da bo narod delil. Barcelona bo še dlje časa nerešen problem. Ampak prav Katalonija in njeni izredno pro-evropski državljani bi lahko na dolgi rok predstavljali rešitev za Unijo. Evropa suverenih držav bo morala sprejeti, da se ji čas izteka in da bo potrebno začeti razmišljati o novem načinu povezovanja, ki ne more biti le ena velika država ali federacija nehomogenih entitet. Jugoslavija in Sovjetska zveza so nas naučile, da so federacije sestavljene iz različnih državnih interesov (ne tako kot v ZDA iz istega naroda, ki je le iskal najučinkovitejši način vladanja) usojene na propad.
Evropska unija bo preživela le, če postane Evropa državljanov in skupnosti, ki se medsebojno spoštujejo znotraj varnostne strukture, ki bo zagotavljala pravice vsem. Odcepitev Katalonije na podlagi izredno posebnih zgodovinskih dejstev in njen istočasni obstanek znotraj EU, bi lahko predstavljal precedens, ki bi vodil do Evrope regij, večje solidarnosti in tudi k realnemu izvajanju principa subsidiarnosti. Evropski uniji - sestavljeni iz nefleksibilnih suverenih držav, ki se lahko v katerem koli trenutku sklicujejo na pravico nevmešavanja drugih v notranje zadeve - so šteta leta. Ker je odbor za zunanjo politiko Državnega zbora pod vodstvom Jožefa Horvata prvi v Evropi razumel revolucionarni – v pozitivnem smislu – potencial katalonske krize, se mi zdi še bolj primerno, da začnemo novo debato o prihodnosti EU skupaj s predstavniki Združenega kraljestva in pod pokroviteljstvom predsednika Evropskega parlamenta prav v Ljubljani. Potem ko je naša prisotnost na mednarodnem parketu že dolga leta zanemarljiva, lahko Sloveniji končno vrnemo malo ugleda in spodbudimo nujne evropske reforme.
