»Obvarujmo jo pred vsako vrsto kolonizacije!«

Slovenija | 20.10.2017, 13:03

Smo tik pred zdajci. V nedeljo bomo spregovorili s svojim glasom. V volilni kampanji je prava poplava glasov, javno in v zasebnih krogih. Devet kandidatk in kandidatov! Kaj naj mislimo? Katere misli so v meni? Na predvečer 'molka' jih lahko še povem javno.

Prva misel, pravzaprav želja, je tista, ki jo je v začetku julija, ob 200-letnici neodvisne Argentine, svoji domovini zapisal Jorge Bergolio – papež Frančišek: »Obvarujmo jo pred vsako vrsto kolonizacije!« V naši kampanji, ko prihajajo na dan dejstva, ki govorijo, kako se kljub osamosvojitvi Slovenija še vedno ni izvila iz primeža rdeče kolonizacije, postaja ta želja, ta imperativ vse bolj in bolj moj. Ker poslanica Argentincem pove, da gre za Mater – ker so nas v šoli učili govoriti o Materi Domovini, ljubiti Mater Domovino, je ta občutek v celoti tudi moj. Zato me v duši boli, ko slišim, da moram biti previden, ko bom izbiral in se “odločal za tistega, ki bo po moji presoji najboljši, oziroma najmanj škodljiv za slovenski narodˮ. Slišim prav? Kako morejo biti ljudje, ki kandidirajo, možje in žene, ki vodijo našo državo, zanjo “škodljiviˮ? Poslušam, berem, sledim glasovom. Odprt sem za resnico, čeprav je nemalokdaj kruta. Zato si toliko bolj želim, da imamo predsednika, ki ni samo človek protokolov, ampak človek s srcem očeta/matere, ki čuti, da smo vsi njegovi in zna povezovati; s srcem očeta, ki udari po mizi, ko gre za priznanje in obrambo vrednote vseh vrednot, človekovega življenja, čeprav še v zarodku, posebej, ker mu pri tem da prav Evropska konvencija o človekovih pravicah. Rad bi videl, da bi imeli predsednika, ki ve in pove, da je družina biser, ki ga je treba gojiti in hraniti, ker brez te osnovne celice ni družbe; in da bi tudi predsednikova družina bila urejena! Predsednika, ki se dosledno zna zavzeti, da naša Mati ne ostane edina sredi Evrope mačeha, ker noče in noče obsoditi vseh totalitarizmov, naj gre za kljukaste križe ali rdeče zvezde, ki so pred vojno, med vojno in po vojni morili njene sinove, in se zaradi tega v naše dni vleče moreča senca teh grozot in gorja. Rad bi videl, da bi imeli predsednika, ki mu je sveta vsaka ped domače zemlje in za nobeno ceno ne klone pred ponudbami, ki jih nam v škodo vsiljujejo razne arbitraže … Rad bi videl, da bi imeli predsednika, ki je človek s ponosom in spoštuje vsakega človeka brez razlike, zato mu ni treba siliti na nobeno 'parado ponosa'. Rad bi videl, da bi imeli predsednika, ki za nobeno ceno ne bi “prodal lastne matereˮ. In zato bi, skupaj s Frančiškom, rad imel predsednika in državnike, ki molijo, da, »ki molijo, ker drugače zapadejo v nevarnost, da se zaprejo v skupinico lastne stranke. Vlada pa, ki se zaveda svoje podrejenosti pred narodom in pred Bogom, moli.« Tistemu pa, ki ugovarja, češ da je ateist ali agnostik, pravi: »Če ne moreš moliti, se sooči s svojo vestjo in z modrimi možmi iz tvojega ljudstva, a nikar ne ostani sam s svojo strankarsko skupinico in samozadostnostjo.«

In še bi rad videl, da bi naš skupni dom vodili ljudje, ki jih popkovnica ne veže na krvavo preteklost, niti na skriti kapital, ki so si ga na račun naroda kopičili za časa udbomafije. Naj bi ga iz tujine prelili v skupni dom za dobro ljudstva, ki jim je zaupano. Rad bi videl, da bi na čelu družinske mize sedeli ljudje, ki jim je tuja korupcija in podkupovanje. Rad bi videl, da bi v njih bilo toliko možatosti in poštenja, da bi zbrali potrebni pogum in odstopili, ko vidijo, da zaupani nalogi niso kos. To naj bi storili brez oklevanja, če so s svojim zgrešenim ravnanjem povzročili nepopravljivo škodo zaupani jim skupnosti. Rad bi videl …

Da, rad bi videl, da bi se državljani prebudili ... predvsem pa, da bi kristjani ne stali ob strani, marveč bi si z odgovornostjo zavihali rokave, ko gre za skupno dobro. Tu ne gre za to, da bi ustvarili lastno, katoliško stranko! »To ni pot!«, je bolj kot odločen Frančišek. Kaj, stopiti v politiko? »To morajo!« pribije z enako odločnostjo. Saj je »blaženi Pavel VI. rekel, da je politika ena najbolj vzvišenih oblik ljubezni, ker išče skupno dobro.«

Morda utegnejo v politiki videti preveč zahtevno delo! Res je delo v politiki zahtevno: »Je neke vrste mučeništvo – nadaljuje papež. »Mučeništvo je v tem, ko iščeš skupno dobro in se ne daš skorumpirati … Je zares mučeniško, ker moraš ves dan, vse dni iti naprej z istim idealom: delati za skupno dobro. In sprejeti križ tolikšnih neuspehov in nositi križ tolikih grehov. Ker v svetu je težko delati dobro v družbi, in si pri tem ne umazati rok ali srca. Zato moraš prositi odpuščanje in iti naprej. Ne smeš izgubiti poguma! Vse to pomeni boriti se za bolj pravično in solidarno družbo … Ker današnji svet ti ponuja tole rešitev: v središče vsega - denar. Ne človek, ampak denar. In vsi v službi boga denarja. In kar ne služi bogu denarju, zavržejo. Zavračajo stare ljudi. In treba je zmanjšati delo, ker bog denar ne zmore vsega, in zato se zavržejo mladi … A ta pot vodi v pogubo. Ali naj kristjani gledajo z balkona? Tega ne moreš gledati z balkona. Vrzi se na delo. Daj najboljše od sebe!«

Lahko bi še nadaljevali in dovolili papežu Frančišku, da nas opogumi za delo v prid družbe, v dobro sveta. Vsi se ne moremo vključiti v politiko, a vsi lahko prispevamo veliko. Nenadomestljiv delež je molitev za voditelje. Zato roti, naj molimo za državnike, pa čeprav niso tisti, ki smo jih mi volili, ali celo ravnajo slabo. »Ne smemo jih pustiti samih, moramo jih spremljati z molitvijo!« Papež še svetuje, naj si izprašamo vest, ali molimo za državne voditelje. »Če tega niste storili, povejte to v spovednici. Če zanje ne molimo, je greh!«

Pred nami se torej odpira nov dan. Pred mano se odpira pogled skozi okno, ki ga je ob začetku tisočletja politikom odprla Chiara Lubich na dnevu '1000 mest za Evropo'. V preroški viziji je dojela, da je “duh bratstva v politiki ključ za edinost Evrope in svetaˮ. Oprta na prepričanje Janeza Pavla II. je začutila, da se moramo zavzeti za izgradnjo te edinosti, ker je “v tem veliko pričakovanje ljudi našega časa, njihovo upanje in obenem velik izziv za prihodnostˮ. V prepričanju, da vse vodi v to smer, in da pospešek utegne priti celo iz okoliščin, ki na videz nasprotujejo, se zave, da “nismo mi edini, ki v tem trenutku verujejo, da vse more voditi k dobremu za tiste, ki ljubijo Bogaˮ.

Menim, da papež Frančišek v tej luči misli na svoje Argentince in na vse nas, ko se posebej obrača na starčke in na mlade ter jih prosi, naj nadaljujejo 'našo pot': “Starčke, 'čuvarje' zgodovine, prosim, naj zavrnejo 'kulturo škarta', ki nam jo po vsem svetu vsiljujejo, in naj bodo pogumni v svojih sanjah. Potrebujemo njihove sanje, ki so vir navdiha. Mlade prosim, naj svojega življenja ne 'dajo' v pokoj in ne živijo v birokratičnem kvietizmu, v katerega jih silijo obljube brez vizije in junaštva. Prepričan sem, da naša Domovina potrebuje živo Joelovo prerokbo: Samo če bodo starčki imeli pogum in sanjali sanje in mladeniči prerokovali velike stvari, bo Domovina lahko svobodna. Potrebujemo dedov, ki sanjajo, ki vse porivajo naprej, in mladih, ki se bodo navdihovali pri teh sanjah in tekli naprej s preroško ustvarjalnostjo.”

V tej uri si tega želimo za našo Domovino, za našo Slovenijo!