Svetovalnica: Redko kateri otrok ve, kaj pomeni »rabutati«

Svetovalnica 19. 09. 2017, 13:54 Rok Mihevc

Potem, ko so košarkarji osvojili zlato medaljo, se marsikomu zastavlja vprašanje, kje in kdaj ter kako se taki uspehi začnejo. Nekaj je nadarjenost, trdo delo, prava roka, ki človeka vodi ter podpora staršev. Prav o otrocih in gibanju smo se pogovarjali v tokratni Svetovalnici, v katero smo povabili Petra Škerla iz Športnega društva ABC šport.

»Gibanje je temelj vsakega normalno zdravega otroka,« je povedal strokovnjak Škerl. Kot pravi, sam loči med gibanjem in športom. »Šport je nadgradnja, ko gibanju dodamo pravila, tekmo.« Otroci težijo k gibanju, na starših pa je, kako ga usmerjamo. »Veliko škode naredimo, če gibanje otroku omejimo. Naša naloga je predvsem, da sledimo željam otroka.«

Peter Škerl opozarja, da je merilo gibalnih spretnosti za večino staršev, kdaj njihov otrok začne hoditi. »To ni pravi pokazatelj. Mi moramo otroka pustiti, da sam shodi, se lazi, se nauči padati, da okrepi roke, ramenski obroč, ne pa da ga že pri sedmih mesecih postavljamo na noge. Tudi Goran Dragić gotovo ni shodil že pri 9. mesecih.«

Pozna specializacija otrok v športu

Potrebno je vzpostaviti pogoje, da se otrok lahko giba vsak dan, pravi naš gost, ob tem pa poudarja, da slabo vreme ne sme biti izgovor. »Slabo vreme je samo razlog, da izberemo drugo uro ali drugo aktivnost.« Priporoča vsestransko gibanje in spodbuja pozno specializacijo otrok v športu. »Sem zagovornik širine in aktivnosti, ki zajemajo celo telo, saj povečujejo in izboljšajo orientacijo v prostoru, koordinacijo. Moč se da razviti kasneje, v začetku je pomembna gibljivost in vzdržljivost.« Edini športi, ki zahtevajo zgodnjo usmeritev so gimnastika, plavanje in balet.

Otroci na podeželju imajo več možnosti spontanega in raznolikega gibanja. »Žal le redko kateri otrok ve, kaj pomeni rabutati. Pa ne v smislu, nabiranja plodov, ampak kako splezati na drevo.« Te naravne oblike gibanja moramo omogočiti, je pa seveda dobro, če jih znamo tudi varovati. »Sprijazniti se bo treba, da naš otrok ne bo vedno čist, bo opraskan, potreben bo tudi kak obisk zdravnika več, a za gibalni razvoj je vse to potrebno.«

Imamo veliko uspešnih športnikov, ki so se šele pri 13 letih odločili v kateri šport bodo šli, pravi Škerl. Če pa govorimo o ne tekmovalnem športu, še vedno pri 6 letih svetujem široko aktivnost. »Nogomet je krasen, ker je enostaven, veliko je teka, nasprotniki in žoga so ovira in otrok je ves čas v novi situaciji. Druge igre z žogo se začnejo kasneje, odbojka je dobra za koordinacijo, podobno je s košarko.«

Vrhunski športniki so najboljši promotorji športa in gibanja. »Prepričan sem, da se bodo košarkaški krožki napolnili. Par let nazaj so se pri nogometu in rokometu, tudi smučarski skoki so popularni.« Vsak podoben dogodek, kot je bil zadnji, je gotovo gonilo, ki potegne otroke v šport, je še dejal naš sogovornik.