Svetovalnica o preprečevanju samomorov: Vzemi si trenutek in reši življenje
| Rok Mihevc
»Trenutek časa in človeške pozornosti lahko spremeni življenje. Vzemi si trenutek in reši življenje.« Takšno je geslo letošnjega svetovnega dne preprečevanja samomorov, ki bo v nedeljo, Svetovalnico tej tematiki pa smo posvetili že tokrat.
V oddaji smo gostili Anjo Klančar, ki se je tudi sama srečala s tovrstnimi izkušnjami. Prav zaradi samomora je izgubila oba starša, najprej mamo, čez sedem let še očeta. »Pot žalovanja je bila težka, a skozi čas in svojo držo sem »zvozila«, tudi s pomočjo nekaterih ljudi, ki so mi stali ob strani in vero, kolikor jo je še ostalo v teh preizkušnjah. V takih primerih jo lahko zavržeš ali se jo še bolj oprimeš.«
A Klančarjeva ni ostala samo pri žalovanju, svojo preizkušnjo je nadgradila tudi s študijem. Na Teološki fakulteti je napisala magistrsko delo o fazah žalovanja in primerjavi procesov žalovanja svojcev naravne smrti in samomorov. Nalogo je opravila z majhnim vzorcem, prišla pa je do zaključka, da statistično pomembnih razlik med žalujočimi ni. »So pa razlike vseeno bile – več je krivde, več je bega v drugo stran, skrivanja, prikrivanja informacij, telesnih bolezni in podobno.« Ob tem tudi sama opozarja, da so svojci spregledani in se jih nehote spregleda. »Ko nekdo umre, umre, ostanemo pa žalujoči svojci. Tem se mora razbremeniti krivdo in se osredotočiti na njih.«
»Robovi krivde se porežejo, a občutek krivde je vedno prisoten,« odgovarja naša sogovornica na vprašanje, kako živeti naprej. Sama pravi, da je veliko prijateljev po teh dogodkih odšlo, »ker se ljudje izogibamo trpljenju.« Svojci so po njenih besedah označeni in nehote stigmatizirani, kar še dodatno bremeni žalujočega. »Vem, da je lažje biti s tistimi ljudmi, ki so veseli in bolj radostni, kot s tistimi, ki trpijo in so v stiski. A tudi žalujoči moramo spregovoriti o tem, je pa na poslušalcu, ali nas sliši ali ne. Ali nas res posluša, pa je spet druga umetnost.«
Napredovala je tudi Cerkvena znanost, je pojasnila Anja Klančar. »Pred 500 leti niso dovolili cerkvenega pogreba, tudi svojcem so vzeli vse premoženje, tako, da so postali družbeni problem. Verjetno so to počeli, da bi preprečili nadaljnje samomore.«
Klančarjeva poudarja pomen medčloveške pomoči in skupnosti, a hkrati opozarja, da poceni »instant stavki«, ne pomagajo. »Ljudje želimo takoj pomagati, a s tem lahko naredimo še večjo škodo. Zato je včasih dovolj, da samo poslušamo.«
