Knjige mojega življenja

Slovenci po svetu | 03.10.2017, 18:10 Matjaž Merljak

Slovenski knjižni center Mohorjeva Celovec in Katoliški dom prosvete v Tinjah vabita na prireditvi Knjige mojega življenja, na katerih bosta gosta ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore in dr. Reginald Vospernik.

V Slovenskem knjižnem centru v Mohorjevi knjigarni v Celovcu (Viktringer Ring / Vetrinjsko obmestje 26) bo nadškof msgr. Stanislav Zore OFM to sredo, 4. oktobra 2017, ob 18. uri gost dekana Ivana Olipa, z dr. Vospernikom pa se bo v sredo, 18. oktobra, ob 18. uri pogovarjala Jerneja Jezernik.

Nadškof Zore pravi: S knjigami se srečujem od svojih otroških let. Najprej so me vzgajale mohorjevke. Čeprav je bilo za denar vedno težko, smo bili redni naročniki mohorjevk. V višjih razredih osnovne šole pa sem postal reden obiskovalec šolske knjižnice. Kaj sem bral? Tisto, kar me je v določenih letih zanimalo. Posegal sem po različnih pisateljih, domačih in tujih.

Pozneje sem, ker sem hotel tudi knjige v tujih jezikih, prebrati čim bolj natančno, začel tudi prevajati. Nabralo se je lepo število naslovov.

Kako me je to oblikovalo, težko rečem, vidim pa, da včasih skozi glavo šinejo misli, za katere vem, da niso moje, ne vem pa, kje sem jih dobil.

Seveda pa čisto posebno mesto zavzema Sveto pismo, ki me vedno znova preseneča tako v svoji duhovni sporočilnosti kot tudi s svojo literarno močjo. Sam pri sebi pa mislim, da najboljše knjige še nisem dobil v roke. Ta me še čaka.

Šolnik, publicist, politik, zaveden koroški Slovenec (23 let je bil ravnatelj Slovenske gimnazije v Celovcu) dr. Vospernik pa je zapisal: Nulla dies sine linea - naj ne mine dan brez branja, to pravilo, ki so mi ga posredovali vzgojitelji v gimnaziji na Plešivcu, me odtlej spremlja iz dneva v dan.

Iz ranega otroštva se spomnim Möderndorferjevih Koroških narodnih pripovedk, izdanih leta 1946 pri celjski Mohorjevi družbi, pa tudi nemških zgodb iz zbirke Im engsten Ringe, ki sem jih prejel kot božčino darilo leta 1946. Na tej osnovi se je razvijal moj literarni okus, se višješolcu ustavljal pri Francozih Mauriacu, Claudelu in Bernanosu, pri velikanu Dostojevskem, kajpada pri Ivanu Cankarju, pri Hölderlinu...

Tako je tiskana beseda postajala nepogrešljiv del mojega življenja.