Peter Tomažič | (foto: Rok Mihevc)
Ne smemo pomagati samo tistim, ki so medijsko zanimivi
Karitas Maja Morela Čuk
V jubilejnem 35. letu delovanja Slovenska karitas ostaja glas ljudi v stiski, odrinjenih na rob današnje večno mlade in zdrave družbe. V rubriki Karitas na Radiu Ognjišče spoznavamo vrednote, za katerimi ta dobrodelna organizacija stoji. Tokrat je generalni tajnik Peter Tomažič spregovoril o vrednoti zaščite pomoči potrebnih pred pretirano izpostavljenost v medijih pa tudi o stališču Karitas do zakona o asistiranem samomoru.
Poudaril je, da se Karitas pri svojem delu vsakodnevno srečuje z željo medijev po predstavitvi zgodb ljudi, ki potrebujejo pomoč. »Ko prosimo za sredstva, se pogosto pričakuje, da bo kamera vstopila v dom družine, ki je v stiski, posnela njihova čustva in reakcije. To sicer spodbuja solidarnost, a hkrati pomeni poseg v zasebnost.« Še posebej ranljivi so otroci, saj jih medijska izpostavljenost lahko zaznamuje med sovrstniki. Tomažič je kritičen do primerov, kjer je pomoč pogojena z javno izpostavitvijo. »Dobrodelnost ni dražba. Ne smemo pomagati samo tistim, ki so medijsko zanimivi, ampak vsem, ki pomoč potrebujejo.« Ob tem poudarja, da lahko javna predstavitev stisk prispeva k ozaveščanju, a le, kadar se ohrani dostojanstvo posameznika.
Dobrodelnost ni dražba. Ne smemo pomagati samo tistim, ki so medijsko zanimivi, ampak vsem, ki pomoč potrebujejo.
Stališče Slovenske karitas o zakonu o asistiranem samomoru
Zakon je v nasprotju z njihovim poslanstvom. »Naša naloga je pomagati ljudem živeti bolje. Jasno je, da je človekovo življenje po ustavi in pred Bogom nedotakljivo,« je poudaril Tomažič. Karitas se že leta odziva na to temo s pogovori s poslanskimi skupinami, z javnimi pozivi in predvsem z delom na terenu. »Okrepili smo programe pomoči svojcem, skupine za žalovanje, projekte povezovanja ustanov in družin, ki skrbijo za bolnike v zadnji fazi življenja. Tudi izobraževanja za nego na domu so vse bolj potrebna, saj znanje pomaga premagovati strah in bolečino.« Po njegovih besedah človek v najtežjih trenutkih potrebuje človeško bližino. »To najbolj lajša bolečino in daje smisel. Medicina je že tako napredovala, da pozna rešitve za vsako fizično bolečino. Bolj od te pa boli osamljenost, izguba smisla in duševna stiska, ki jih lahko lajša samo sočutje.«
Jasno je, da je človekovo življenje po ustavi in pred Bogom nedotakljivo.
Zakaj Karitas nasprotuje zakonu?
Ker je napisan zavajajoče. »Veliko ljudi misli, da se nanaša le na stare in neozdravljivo bolne, a v resnici odpira vrata tudi 18-letnikom, invalidom in ljudem s psihološkimi stiskami, ki bi se v treh mesecih po težki izkušnji lahko odločili za smrt.« Zakon pušča preveč odprta določila, med drugim omogoča izvajanje posegov skoraj kjerkoli – tudi v domovih za starejše, ali celo v zasebnih stanovanjih. S tem vključuje tveganje, da bi krajšanje življenja postalo družbena vrednota. »Ne smemo si želeti, da bi smrt postala normalizirana kot del zdravstvenega sistema.«
Življenje ohranja vrednost do zadnjega trenutka. »Naši sodelavci vsak dan vidijo, kako veliko spremembo lahko prinese en sam obisk, ena beseda ali dotik. Ljudje v stiski potrebujejo bližino, ne pa občutka, da so breme,« poudarja Tomažič in dodaja, da se moramo na konec življenja pripravljati z urejenimi odnosi, spravo in odpuščanjem. »Moliti za srečno zadnjo uro ne pomeni čakati na smrt, temveč živeti tako, da bomo lahko mirno odšli.«
Ljudje v stiski potrebujejo bližino, ne pa občutka, da so breme.
Slovenska Karitas tako tudi v svojem 35. letu ostaja zavezana spoštovanju človekovega dostojanstva od začetka do naravnega konca življenja. Dobrodelnost, sočutje in človeška bližina so po besedah Petra Tomažiča temeljne vrednote, ki ne smejo nikoli postati pogojene z medijsko pozornostjo ali zakonskimi rešitvami, ki bi ogrozile življenje samo.
Prisluhnite oddaji v našem avdio arhivu.
