Na Brezjah so se poslovili od brata Bonaventure Petra Obrana
Na Brezjah so se danes poslovili od brata Bonaventure Petra Obrana. Brat Bonaventura je bil 20 let zakristan pri Mariji Pomagaj na Brezjah, pred tem je služboval v Kamniku, Ljubljani, Mariboru, večino svojega redovnega življenja je deloval v Marijinih cerkvah.
Pogrebno mašo je v baziliki Marije Pomagaj vodil ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore, somaševala sta tudi provincialni minister Slovenske frančiškanske province svetega Križa p. Marjan Čuden, gvardijan frančiškanskega samostana Brezje p. Robert Bahčič ter številni sobratje frančiškani. Nadškof Zore je v pridigi opisal bogato zapuščino br. Bonaventure. Spomnil je na njegov čut za pomoč sočloveku in na njegovo pripadnost skupnosti.
“Kaj bo našega brata Bonaventuro čakalo pred obličjem Nebeškega očeta, ko se srečata? Najprej to, da je v resnici v življenju bil zadovoljen s tem kar je imel,” je podčrtal nadškof in spomnil na besede pokojnega, ki jih je večkrat izrekel, da ima do smrti vsega dovolj. “On je vedel, da ima vsega dovolj. Kar bo morda še potrebno, bo dobil ob času, ko bo to potreboval. In zato je bilo njegovo srce večino časa zadovoljno,” je dejal nadškof in vse povabil, da bi se tudi sami v življenju veselili vsega, kar imamo. Spomnil je tudi na pomoč, ki jo je br. Bonaventura med vojno na Balkanu dostavil ljudem v stiski. “Različnega materiala je zvozil pomoči potrebnim. In vedel je tudi v tem dobrodelnem delovanju povezovati ljudi. Tiste, ki so prinašali in tiste, ki so vse to uredili in pomagali odpeljati na Hrvaško,” je poudaril nadškof in se zahvalil br. Bonaventuri za vso njegovo delo.
Pred zaključkom pogrebne svete maše je zbrane nagovoril rektor svetišča na Brezjah p. Robert Bahčič, ki se je zahvalil vsem, ki so v zadnjih mesecih br. Bonaventuri pomagali, zanj molili in ga obiskovali. S tem je izpolnil željo, ki mu jo je pred smrtjo izrazil br. Bono.
Provincial frančiškanov p. Marjan Čuden, se je prav tako zahvalil br. Bonaventuri za vse strojeno in dejal: “V sebi je čuval veselje nad redovnim poklicem in se zgledoval pri pokojnih sobratih, a nikogar ni posnemal tako zelo, da bi izgubil svojo izvirnost. Radi smo imeli pristnost in domačnost na njegov način in sposobnost prijateljstva, ki ga je zelo hitro vzpostavil.”
Vir: Marija.si
