Nadškof Cvikl na srečanju Kolpingovih družin: Mnogi ljudje danes delo doživljajo kot nujno zlo

Slovenija | 04.09.2017, 10:22

V župniji blaženega Antona Martina Slomška Maribor – Košaki so minulo soboto gostili mednarodno srečanje Kolpingovih družin iz Slovenije ter Avstrijske Štajerske in Koroške. Za vodilo srečanja so si izbrali misel svojega ustanovitelja blaženega Adolfa Kolpinga »Drug drugega potrebujemo«.

Dvojezično sv. mašo je ob somaševanju duhovnikov - asistentov Kolpingovih družin - daroval mariborski nadškof Alojzij Cvikl. V nagovoru po evangeliju se je ustavil pri dostojanstvu dela in delavcev. Nagovor pa je sklenil z priporočilom sv. Janeza Pavla II., naj naše delo vedno bolj postaja tudi molitev in slavljenje Boga. »Mnogi ljudje danes delo doživljajo kot nujno zlo, kot breme, kot nekaj, kar človeka ponižuje in zatira. To se zgodi, če na delo gledamo samo kot na sredstvo za zaslužek,« je dejal nadškof in nadaljeval: »Naše delo je naporno, utrujajoče in v človeku zbuja odpor, če ni v ozadju odnosa ljubezni. Za družinskega očeta lahko delo, tudi težko in naporno, postane izraz njegove ljubezni do družine. Lahko postane molitev, če svoje delo doživlja kot poslanstvo, kot nekaj kar plemeniti njegovo srce.«

Srečanje so nadaljevali s pogostitvijo in izmenjavo izkušenj, sklenili pa z ogledom okoliških znamenitosti.

Pridiga nadškofa Alojzija Cvikla

Spoštovani sobratje duhovniki, dragi člani velike Kolpingove družine iz Slovenije, avstrijske Koroške in avstrijske Štajerske, dragi bratje in sestre!

Današnji evangelij nam razodeva, da Bog zasluži, da mu damo največ, kar imamo, da mu damo najboljše, kar premoremo, da mu dajemo z veseljem; kot nam je z ljubeznijo in veseljem Bog podaril življenje ter vse talente in darove, ki jih imamo.

Tretji služabnik ni bil sposoben tega veselja. V njegovem srcu ni bilo prave ljubezni do Boga. Boga je imel za trdega in neizprosnega, ki od človeka samo nekaj zahteva. Ni bil sposoben videti, da je na začetku dar, da je na začetku ljubezen. Zato je šel in talent zakopal v zemljo in pustil tam ležati. Ko je prišlo srečanje obračuna, je nejevoljno prinesel in vrnil, kar je prejel: »Tu imaš!«

Od kod takšna razlika med temi tremi služabniki? Prva dva sta priznala osnovno resnico, da je namreč vse kar imata, božji dar. Ta resnica ju je osrečevala, osvobajala, jima prinesla dvojno nagrado: zadoščenje, da sta lahko bila v službi Boga ter notranje veselje.

Tretji je sebe postavljal v ospredje. Domišljal si je, da je v tem samostojnost, a to ga je naredilo mrkega in godrnjavega, nazadnje pa je ostal praznih rok.

V današnjem berilu iz Prvega pisma Tesaloničanom, nas apostol Pavel spodbuja da še bolj napredujemo? V čem? V molitvi? V dobrih delih? Še na eno dimenzijo nas opozori. Tudi pri našem vsakdanjem delu. Pavel želi povedati, da je človek s svojim vsakdanjim delom soudeležen pri delu stvarjenja. Zato vsako človekovo delo dostojanstveno, saj ravno prek svojega dela soustvarjamo, skupaj z Gospodom. Tako lahko začutimo, kako zelo smo poklicani k graditvi pravične in miroljubne družbe.

Mnogi ljudje danes delo doživljajo kot nujno zlo, kot breme, kot nekaj, kar človeka ponižuje in zatira. To se zgodi, če na delo gledamo samo kot na sredstvo za zaslužek.

Naše delo je naporno, utrujajoče in v človeku zbuja odpor, če ni v ozadju odnosa ljubezni. Za družinskega očeta lahko delo, tudi težko in naporno, postane izraz njegove ljubezni do družine. Lahko postane molitev, če svoje delo doživlja kot poslanstvo, kot nekaj kar plemeniti njegovo srce.

Ob današnji Božji besedi lahko začutimo, da je vsako naše delo, če ga opravljamo z ljubeznijo, pred Bogom pomembno in dragoceno.

Dragi člani Kolpingovega združenja! Spodbujam vas, da v današnjem času, ko večina delavcev misli, da dela samo za to, da dobi plačo, prinašate sporočilo o dostojanstvu dela in delavca. Potrošniška miselnost je izgubila stik z delavcem, saj ga ima samo za sredstvo.

Sveti papež Janez Pavel II. je leta 1981 izdal okrožnico o človekovem delu. Zanimivo, da je ta okrožnica bolj posvečena človeku, kot pa delu samemu. Papež želi pokazati v okrožnici, kako delo prispeva k uresničitvi človekove osebe in k njegovemu odrešenju. Ni cilj dobiček ali zaslužek. Pred vsemi zemeljskimi stvarmi je človek, kot oseba, kot središče in vrh vsega, kar je na zemlji.

Danes smo priče veliki družbeni neenakosti, verjetno največji v zadnjih 100 letih. Res je, da imamo celo vrsto pravilnikov, ki naj bi ščitili delavce in njihovo dostojanstvo, a vse to dostikrat ostaja le črka. Delavec pa je tolikokrat oropan svojih temeljnih pravic, predvsem pa ne vidi svoje prihodnosti.

Dragi člani Kolpingove zveze, vabim vas, da se še bolj zavzeto trudite, da bo delavec spoštovan, da bo svoje delo doživljal kot priložnost in dar, da bo lahko v kar v največji meri uresniči svoje darove in na ta način, tudi prek svojega dela slavil Njega, ki nam je življenje in vse talente podaril.

Smisel človekovega življenja se ne uresniči v bogati družbi, kjer je cilj posameznik, ki ima vedno več bogastva, ki želi imeti vedno več samo zase in je zato pripravljen celo stopiti v konflikten odnos z drugimi. Smisel človek najde, ko svoje življenje postavi v okvir božjega kraljestva. Samo takrat je človek postavljen na najvišje mesto, samo tako postaja srečen, svoboden, vedno bolj solidaren in poduhovljen.

Naslednja stvar, ki jo želim danes podčrtati je, da je odgovor na vedno večji individualizem in liberalizem, ki nas vedno bolj preplavljata, lahko samo solidarnost! Solidarnost pomeni sposobnost ob sebi začutim drugega, njegovo veselje, pa tudi njegove skrbi in stiske. Solidarnost pomeni, da namesto konkurenčnega odnosa zaživim odnos odprtosti in pomoči.

Kristjani imamo zelo dragocen dokument, ki ga premalokrat vzamemo v roke, to je »socialni nauk Cerkve«. To ni ideologija, je zbirka temeljnih načel, ki nam morajo biti vsakodnevni navdih.

Živeti po teh smernicah pomeni živeti »angažirano krščanstvo«, to je krščanstvo, ki ima kaj ponuditi sodobnemu človeku, predvsem pa delavcu, ki je vse prevečkrat od vseh pozabljen in spregledan. Kolpingova misel Drug drugega potrebujemo, ki ste jo izbrali za moto vašega letošnjega srečanja, naj vas spomni na to vzajemno sodelovanje in skrb za človeka vredne pogoje dela.

Želim si, da bi korak za korakom šli po tej poti, potem bo naše delo, tudi drobna in vsakdanja opravila, postajalo nekaj velikega in dragocenega, nekaj, kar bo prežeto s pravo, Kristusovo ljubeznijo. Kolikor bolj bomo postajali podobni njemu ter delovali v ljubezni, toliko bolj bomo s svojim delom »slavili Gospoda« in kot bi dejal papež sv. Janez Pavel II, naše delo bo po tej poti postajalo vedno bolj tudi molitev in slavljenje Boga!

Amen.