Mateja Subotičanec
V tiho deželo
Vsako obdobje, vsaka ura dneva ima svojo barvo. Vsak mesec, letni čas ima svoj odtenek. Vsako leto ima na letvi let svoje razgledišče. Nekateri si obdobja zapomnijo po srečanjih z ljudmi, po izrednih dogodkih, po lepih krajih, ki so jih videli in še bi lahko naštevali. Meni pa čas teče med naslovi knjig. Tako si bom avgust tega leta gotovo zapomnila po knjigi, ki se me je zelo dotaknila.
Njen avtor je avguštinski pater Martin Laird, sicer profesor na oddelku za teologijo in religijske študije Univerze v Villanovi v Pensilvaniji v ZDA. Študiral je patristiko v Rimu, Londonu in Oxfordu in je dober poznavalec Gregorja iz Nise. (Pri Celjski Mohorjevi je izšlo delo Gregorja iz Nise, ki je še na voljo :Življenje svete Makrine in pogovore o duši in vstajenju.) Knjiga Martina Lairda nosi pomenljiv naslov: V tiho deželo.
Njena vsebina je vodnik v pozabljeno prakso kontemplativne molitve. Uvodoma pravi Laird: » Ustvarjeni smo za kontemplacijo. Ta knjiga je namenjena negovanju spretnosti, potrebnih za najbolj pretanjeno, najpreprostejšo in najbolj iščočo med vsemi duhovnimi veščinami. Pogovarjanje z Bogom v tišini srca je od Boga dana sposobnost, prav tako kot sposobnost rododendrona, da vzcveti, ptičjega mladiča, da vzleti in otrokova sposobnost predajanja in vesela, ob katerem pozabi nase. Če Božja milost, ki polni in poenostavlja bistveno velikodušnost našega življenja, te sposobnosti ne izpolni, dokler živimo, to prav gotovo storijo Božje roke, ki nas objamejo, ko vstopimo v preobražujočo skrivnost smrti.«
Laird skuša pokazati, da to, kar sodobni človek išče v tradicijah budizma, hinduizma in drugod, že obstaja tudi v izročilu vzhodnega in zahodnega krščanstva. Le da smo na lastne korenine malo pozabili.
Avtor nas po knjigi pelje kot za roko, nobeno vprašanje o molitvi ne ostane neodgovorjeno. Tako se loti navidez banalnih stvari, kot je drža telesa, dihanje... kajti tudi (in predvsem tu) so skrite pasti, ki nas od zbranosti odvračajo. Martin Laird piše: » V antičnem krščanstvu je obstajalo zavedanje, da telesna negibnost lajša notranjo tišino. Evagrij pravi:« Zatorej moramo sedeti in biti bolj pozorni nase, da bi lahko po eni strani napredovali v kreposti in se stežka vzgibali proti nekreposti.« Evagriju je jasno, da preprosto negibno sedenje še kako učinkovito pomaga pri urjenju pazljivosti in zadrževanju pozornosti, da nam je misli ne ukradejo.« Dhammapada pravi: »Misel vodi vse stvari, misel jih rodi in oblikuje. Če človek poln zlih misli govori ali deluje, trpljenje mu zato sledi kot voz kopitom vpreženega vola.«
V današnjem času se ne ukvarjamo več z bazenom misli, saj smo iznašli preveč cevi, po katerih jih lahko spustimo in pretvorimo v besede. Ne meneč se za posledice. Samo pomislite na svetovni splet. Kot nevidna kanalizacija je, v katero lahko vsak po mili volji meče bisere in blato, brez strahu, da bo za kar koli odgovarjal. Je že res, da je na spletu mogoče najti tudi marsikaj dobrega in spodbudnega, toda do bazena, kjer se rojeva misel, pride človek samo v tišini. Tišini srca, ki je glavno mesto Tihe dežele, o kateri piše knjiga Maritna Lairda. Takole pravi: » Gora ne določa, kakšno bo vreme, ampak je priča vsakršnemu vremenu, ki se pojavi in mine. Vreme so naše misli, spremenljivo razpoloženje, čustva, vtisi, odzivi, značaj, kot nam ga predstavijo psihološki testi. Vse to ima svoje mesto. A to so le vremenski pojavi. Obstaja še globlje jedro, ki je popoldnoma svobodno in širno in tiho, v katero ni nikoli vstopila nobena misel ali čustvo, pa vendar se vsaka misel ali čustvo v njem pojavi in izgine. Spoznanje, da iobstaja neko glioblje, tiho jedro, na katrem temeljijo vsi naši duševni procesi, postaja vse glasnejše, ko se pripravljamo, da se bomo odzvali na uganke motenj z molkom in ne klepetanjem.«
Molk zahteva določen napor. Tudi branje zahteva napor. Toda: nam je kdo obljubil, da bo življenje lahko?
