Slovenska obrobja

Komentar tedna | 11.08.2017, 14:30 s. Emanuela Žerdin s. Emanuela Žerdin

Ali imamo Slovenci obrobja? Smo uspešna država, ki se niti ne zaveda, kako dobro ji gre in se zato pogosto igra igrice oživljanja starih sistemov in starih simbolov, saj se ji tako ni potrebno ukvarjati s temnim stranmi svoje mlade in nedorasle samostojnosti. Obrobja? Ja, tudi v Sloveniji so in to prav izrazita.

Slišala sem pogovor mladih ljudi, ki so se pogovarjali o potovanjih po Sloveniji in eden je pripomnil­­: Saj tam dol od Maribora tako ni ničesar več. Ja, tam je Prekmurje, obrobje države, ki ne zanima centre moči in financ. To se je očitno videlo tudi pri arbitraži, saj ne vem koliko se je pisalo o ljudeh ob Muri, o njihovih strahovih, da bo meja šla skozi dvorišča in vasi, preko igrišč in polj, predvsem pa, da sosednja država ne bo tako dobro pazila na, z veliko skrbjo zgrajene nasipe ob Muri, ki so zadrževali poplave na sedanji slovenski strani. Saj, najvažnejše je morje, ti mali ljudje in male skrbi pa niso del velikih medijev.

Ja, mogoče tudi danes obrobje ob Muri rabi nove duhovnike z duhom Jožefa Klekla, saj so prav duhovniki naredili vse, da je Prekmurje danes slovensko. Oni so ohranili slovenski jezik, šli po propadu Avstroogrske v Ljubljano prepričevat nove oblasti, da so tudi Prekmurci Slovenci in oni so na skrivaj pripeljali vojsko, ki je zasedla to pokrajino, da ni postala del Madžarske.

In koga v centru države in oblasti naše majhne države skrbi, da prav Prekmurje ostaja vse bolj prazno, da je vse več hiš po vaseh dobesedno zaprtih in se bodo sčasoma porušile? Mladi odhajajo na delo v tujino. Kot so očetje moje generacije hodili v Avstrijo, da so lahko kmečke družine zgradile nove hiše, tako zdaj mladi, tudi izobraženci, spet hodijo v Avstrijo, ker je tam pač situacija stabilna in ekonomija urejena. Še bolj boleče pa je, da tudi stari ljudje ne ostajajo v Prekmurju, v svojih starih hišah. Vse več jih odhaja v domove starejših na Hrvaško ali Madžarsko, ker so tam domovi bolj poceni! In ko jih obiščejo sodelavci Karitasa iz domačih župnij, je prav ganljivo gledati solze v očeh naših starih kmečkih ljudi, ko lahko spet zapojejo cerkvene in ljudske pesmi v domačem jeziku. Obrobja…

Obrobja so tudi v naši zgodovini. Še toliko let po samostojnosti, se naši otroci veliko tega ne učijo in ne poznajo temne strani našega obstoja. Kdo v središču države sploh pozna enega Klekla ali neznanega Küzmiča? Mnogo stvari je zamolčano, zakopano… Kdo sploh kaj ve o trpljenju zapornikov in zapornic po drugi svetovni vojni! Jaz pa, odkar sem poslušala pričevanje gospe Jelke Mrak Dolinar, s spoštovanjem vozim in blagoslavljam naše železniške proge in ceste, zgrajene tik po koncu vojne, saj je v njih neskončno mnogo kapljic krvi in znoja zapornikov in zapornic, naših slovenskih sobratov in sester… Občudovala sem lepo urejen avstrijski del pokopališča v Beogradu, kjer so pokopani avstrijski vojaki iz prve svetovne vojne. Zmeraj znova sem se morala vprašati, ali so to res bili srbski sovražniki, saj še toliko let po vojni ohranjajo njihove grobove dostojanstveno urejene. Slovenci smo znani po tem, da prižgemo največ sveč na naših grobovih, da imamo krasno urejena pokopališča. Zato ne razumem, kako nimamo po tolikih letih malo več usmiljenja za vse ubite po drugi svetovni vojni in jim zares s spoštovanjem pokolpjemo telesne ostanke ali vsaj označimo mesta, kjer iz njihovih teles raste trava, drevesa in preko njihovih kosti pogosto teče voda, ki konča v mnogih naših toplicah. Obrobja...

Tudi simbole smo razdelili na tiste glavne in obrobne. Kar hudo mi je pri srcu, da v Sloveniji celo kristjani nekako sramežljivo nosimo znak križa, simbol naše vere in našega Odrešenika. Če ga nosiš na vidnem mestu, te spremlja začuden ali tudi sovražen pogled. Ko pa pridejo k nam tuji umetniki ali športniki, ki znamenje križa nosijo sproščeno, dostojanstveno in kot samo po sebi razumljivo, se časopisi razpišejo njihovi veri kot o nečem nenavadnem. Je to dokaz, da je v Sloveniji tudi krščanstvo potisnjeno na obrobje, na nepomembno mesto? Nikoli ne bom razumela, zakaj celo nekateri cerkveni dostojanstveniki, ko nastopajo v javnih medijih, simbol križa skrijejo v skrivni žepek suknjiča, da gledalci vidijo samo verižico, križa pa ne. Ali se tudi oni bojijo pokazati simbol odrešenja? Vem pa, da umirajoči, ki sem jih spremljala v različnih državah in različnih verah in narodnostih, nikoli niso prosili, da bi ob smrti imeli ob sebi ali poljubili katerikoli drugi simbol - niti rdeče zvezde niti jin in jang, ampak križ in samo križ… Obrobja.

Na obrobjih pa so tudi ljudje. Polna usta demokracije in enakopravnosti je krasna maska za to, da ljudi klasificiramo in potisnemo v drugi plan, na rob. Ne samo narkomane, invalide in begunce, pogosto na obrobja odrivamo stare, onemogle, bolnike. Celo življenje so plačevali zdravstveno zavarovanje, ko pa na koncu rabijo pomoč, se zgodi, da zdravnik pogleda letnico rojstva in zamahne z roko - saj je že star, kaj pa še hoče! Na obrobju so žene čistilke, ki delajo dve ali tri izmene, da bi s skromno plačo vzdrževale otroke in nezaposlene može. Na obrobju so stare vdove, ki vsak dan hodijo v cerkev in molijo za vse nas, pa se iz njih mnogi norčujejo. Na obrobju so umirajoči, za katere ni mesta ne v bolnišnicah ne v domovih…Ne zatiskajmo si oči! Veliko jih je, in trpljenje njih samih in njihovih družin je v nebo vpijoče.

Kar me iz obrobij navdušuje je, da sem tam odkrila prekrasna zrna soli, prave krščanske svetleče soli, ki osoli še najbolj neokusne situacije! Ta zrna soli so upanje obrobij! Eno takih zrn je npr. mala bela sobica ob enem največjih trgov naše prestolnice, kjer skupina vernih moli ob odprtem tabernaklju in ima odprt telefon za molitveni SOS. To je mladi zdravnik, ki me je prosil, da mu naredim znamenje križa na čelu, ko se je odpravljal na težko nočno dežurstvo na urgenci. Ali pa mlada študentka, ki je delala med umirajočimi pri sestrah matere Terezije v Indiji, ko pa je prišla na prakso v našo hišo Ljubhospic, je začudena ugotovila, da tisto, kar je iskala v Indiji, ima doma. Ali pa naša soseda, ki vsak mesec ob križu na pokopališču prižge svečko za grobove brez sveč…

A vendar – tudi mi, kristjani, ne bomo nikoli obrobja spremenili v središča. Lahko pa s svojo pozornostjo osolimo njihove ostre robove, nesprejemljivost za množice, odrinjenost od dobrot, ki tudi njim pripadajo.

Kako je že rekel papež Frančišek: "Živeti z Jezusom pomeni, da se moramo naučiti iti ven iz sebe in oditi do ljudi na robu preživetja."