Tri Slovenije in globalni idejni spopad
| 08.08.2017, 14:30
Tedni, ki si sledijo med prvo julijsko nedeljo in prvo v avgustu, so posebej v znamenju rojakov, ki ne živijo znotraj upravnih mej naše države. Prvo julijsko nedeljo sploh posvečamo Slovencem po svetu, na prvo v avgustu, ki je tik pred nami, pa vse tri Slovenije poromajo na Svete Višarje. Vse tri pomeni matična, zamejska in izseljenska Slovenija.
Vmes so še drugi dogodki, ki prav tako opozarjajo, da slovenske meje ne sovpadajo s slovensko narodnostno mejo in da približno petina slovenskih ljudi živi v tujini. To je tolikšen procent, da bi ga morale imeti neprestano v zavesti ne le javna uprava, državne, občinske in druge ustanove, pač pa tudi vsi državljani. Žal ni tako. Nezanimanje je preveliko. Ne samo apatija, na delu je anacionalna nota, ki rada prerase v pravo nastrojenost proti vsemu, kar diši po narodnem. Neverjetno se je zakoreninila miselnost, da postaneš svetovljan tako, da zanikaš svojo identiteto, da si nič. Temu sicer ne rečejo tako, a v resnici gre prav za to: nočeš biti to, kar si, zato si brezobličnost ali pa, kar sploh ni redkost, postaneš celo aktivist.
Za take sorte aktivizem lahko navedemo dva zelo očitna primera. En je poznan zlasti v zamejstvu. Če pogledamo denimo Avstrijo, vemo, da so nemškutarji, se pravi ljudje slovenskih korenin, najhujši nasprotniki slovenstva. S protislovenskim aktivizmom poskušajo dokazati, da so nekaj drugega, kot so. To jim sicer ne uspe, škodo pa vseeno delajo veliko in učinkovito. Drugi pojav istega izvora vidimo doma, kjer mrgoli protinarodnih idej. Narodnost tukaj vključuje sklop vrednot, ki so postavile posamezen narod in tudi Evropo. Levica pa ga skuša prikazati kot nekaj nazadnjaškega in škodljivega. Dokler je v državi red, so ti ljudje večinoma prihuljeni in svoje ideje sejejo po šolah in medijih, čim vidijo priliko za sejanje nemira, pa smo naenkrat priče demonstracijam, vstajam in stavkam. Čému smo bili priče v času vojne in okupacije, raje ne pomislimo …
Malokdo si predstavlja, koliko je denimo na ministrstvu za kulturo nasprotovanja in omalovaževanja umetnosti, ki izhaja iz narodne zakladnice. Veljajo samo performansi, eksperimenti, inštalacije in provokacije. To na svoj način dokazujejo prazniki, katerih vsebina je izrazito narodna, vsebina njim posvečenih državnih proslav pa je vse kaj drugega. Ko vam bodo poskušali tisto razložiti, boste slišali kopico zapletenih besed, ki se končajo na –izem, začenejo pa s predponami inter- in multi-.
Ob nedavnem arbitražnem epilogu ostro občutimo, kako težko je, ko v igri z močnejšimi naša država izgublja. Rekli smo z močnejšimi in morda si bo kdo mislil, ja res, škoda, da smo tako majhni in nevplivni. Pa gre za to. Za moč neke države ni odločilna njena zunanja velikost, pač pa njena notranja kondicija, se pravi njena duhovna in kulturna kakovost. Na tak način bi lahko bila Slovenija večja od največjih. Zato je tako pomembno to, o čemer smo govorili na začetku.
Jasno, vse krivde ne moremo vzeti nase. Prvo opravičilo je polstoletno enoumje, ki si se mu lahko izognil le s smrtjo ali če si tvegal odhod v tujino. Sicer je režim vsakogar tako ali drugače strojil: oporečnika na en način, tistega, ki je hotel čim bolj neopazno preživeti, na drug način, tistega, ki se mu je aktivno priličeval, pa spet po svoje. Strašno je ošibil tudi zamejsko in izseljensko Slovenijo. Povsod je skrbel za razdvajanje, za bogato in izključno financiranje sebi privrženih, da so delovali vsaj ločeno, če že ne proti drugim. Vse to se čuti do današnjega dne v vseh treh Slovenijah.
Dobra prihodnost ni samoumevna, prav tako pa tudi ni nemogoča. Razmeroma malo truda bi bilo treba vložiti, če bi ljudje začutili, kje je prava smer. Že samo to, če bi večina rojakov doma in po svetu v grobem pregnala nezanimanje za preostali dve Sloveniji, bi nam okrepilo zavest in povečalo realno moč. Če bi obenem še nekoliko ozavestili, kako na tem svetu teče idejni boj med tistimi, ki gradijo, in tistimi, ki kljub lepim besedam podirajo, bi nas to nemudoma popeljalo na pot najbolj uspešnih.
