Pavle Ravnohrib: Razmišljam s svojo glavo!

| 03.08.2017, 08:00 Rok Mihevc

Vsestransko uveljavljeni in priznani igralec, bogatega opusa. Njegova zgodba dokazuje, da v Sloveniji v javnih institucijah še vedno ni prostora za ljudi, ki izpovedujejo svojo vero. Toda Pavle Ravnohrib je človek, ki trdno stoji za svojimi načeli. »Ne bojim se sodb ljudi, bojmo se kvečjemu sodb Boga,« pravi. Želim si, da bi bilo v naši družbi več takšnih.

Ste uveljavljeni gledališki in filmski igralec, a tudi radijski človek.

Res je. Na radiu sem začel delati takoj po končani igralski šoli. V to me je uvedel moj profesor na akademiji, Rudi Kosmač, bolj na tiho, ker je vedel, da je takšno delo za začetnika odgovorno. Predal mi je neko svojo manjšo vlogo, češ da nima časa in da bom že zmogel opraviti namesto njega. Seveda sem bil zadržan, pa je dejal, saj bo šlo, nič ne boli. Na nacionalnem radiu sem potem delal vrsto let. Ko pa je, hvala Bogu, začel delovati Radio Ognjišče, pa največ sodelujem pri vas. Radijsko intimo imam zelo rad. Mikrofon je zbirališče notranjih izpovedi in najglobljo interpretacijo besedil, ko smo lahko sami s seboj, omogoča prav radio.

Študij igralstva je bil v vaših študijskih letih precej drugačen od današnjega.

Drži. Marsikaj se je spremenilo. Študentje smo imeli včasih večjo odgovornost. Spominjam se časov, ko sta prodekan in dekan poizvedovala po gledališčih in naredila nekakšno anketo, kakšne potrebe po igralcih imajo, in glede na to so sprejemali nove študente na akademijo. Danes to nikogar več ne zanima, fakultete so plačane po številu študentov. Igralski študij je zelo individualen, dela se z vsakim študentom posebej, ker ima vsak svoj način. Gre za to, da se človek odpre, da najde pogum za iskanje svojih čustev, ki jih je potem tudi pripravljen razkriti ljudem. To je bistvo igralskega poklica, da svoja najintimnejša doživetja upamo kazati občinstvu, in to ni enostavna stvar. Ta pot je težka, zato so potrebni odlični profesorji in pedagogi, ki niso samo profesorji veščine in znanja, ampak so tudi pedagogi, ki vedo, da ljudje nismo narejeni po kalupu, ampak je vsak od nas poseben.

Treba je torej iskati to unikatno dragocenost v ljudeh. (((Nemogoče je dobiti formiranega človeka že v prvem letu študija, saj se kot osebnosti oblikujemo skozi vse življenje. Spominjam se svojih igralskih študijskih začetkov. Sprva smo imeli nekakšne tečaje, v katerih so profesorji najprej spoznali kandidate, šele nato je bil sprejemni izpit in tudi po tem smo bili še vse leto na opazovanju. Temu je šele sledil končni izpit, ko je profesorski zbor odločil, kdo ja in kdo ne. Pa še to pravzaprav ni nič pomenilo. Zato pravim, da je poklic pedagogov zelo odgovoren, igralsko šolo že lahko končamo, toda če se v tem času ne znamo in ne uspemo izoblikovati in izpiliti svojih talentov, je škoda študija.)))

Narod potrebuje formirane osebnosti, po katerih se lahko zgleduje, so mu v oporo. Za vas vemo, da imate kar trdo kožo. Kako zmorete obdržati iskrenost in trdnost v nazorih in se ne ukloniti hudim pritiskom?

Ni enostavno. Kot ste rekli, imam kar trdo kožo in trdoživo glavo, ki zdrži mnogo udarcev. Časi niso naklonjeni ljudem, ki razmišljamo po svoje. V Sloveniji je nastala nekakšna kombinacija boljševizma in sodobnih ideologij, ki so zelo totalitarne in imajo veliko uspeha predvsem pri mladih, ki še nimajo dovolj izkušenj in se ne upajo izpostavljati. Vemo, da mnogi mladi odraščajo v razbitih družinah, kar ima svoje posledice. Mladi še nimajo jasno izdelane presoje, kaj je prav in kaj ne. Tendenca peščice ljudi, ki v senci vladajo svetu, so razbite družine in da bi imeli množico ljudi brez identitete, množico ljudi, ki bo trdila, kar jim je naročeno. V takem primeru so ljudje, ki razmišljajo po svoje, seveda nadležni ali celo odveč. Pred sedmimi leti sem moral zapustiti Mladinsko gledališče.Moral sem, zame so bili drugačni pogoji, in kot veste sem moral iti tudi s televizije, ker sem jim šel na živce zaradi svojih načel. V slovenski družbi nikakor ne bodo dovolili, da bi bil voditelj, ki izpostavlja sv. Frančiška ali Mater Terezijo, idol otrokom. Jaz pa sem to počel, ker te vrednote živim. Še enkrat ponavljam, to ni enostavno. Zaznamovan pa sem tudi zaradi svojega porekla; prihajam iz notranjskih krajev, kjer je bilo med drugo svetovno vojno zelo krvavo. Nikoli nisem podlegel ideološkim shemam, kdo so tisti pravi in kdo tisti, ki naj ne bi bili pravi. Starejša sestra mi je pripovedovala, kako so bili pri nas podnevi domobranci, ponoči pa partizani in za vse je bila pri mizi žlica. Nikoli nismo raznašali besed in nihče zaradi nas ni bil ogrožen. Ideološko se nismo opredeljevali, vojna je bila človeška tragedija. Najprej tragedija posameznikov, potem družin, saj so bili v marsikateri družini bratje na nasprotnih straneh.

Kako živeti spravo? Nehajmo se umeščati na eno ali drugo stran, vse zgodbe so tragične. Kako zaživeti v razumevanju?

Še ni pravi čas. Petdesetletni totalitarni sistem še preveč odmeva v ljudeh. Za razliko od severnih dežel, kjer je drugačna kultura in so tudi gospodarsko uspešnejši od nas. Tam so to enostavneje uredili. V Sloveniji so stvari zelo zapletene. Bojim se, da naša generacija sprave še ne bo dočakala. To bo, upam, uspelo naslednjim generacijam, ko spomin ne bo več tako boleč in bodo prišle na dan stvari, ki bodo govorile same po sebi. Resnica bo spregovorila brez obtoževanj z ene ali z druge strani. Kristjani moramo najprej odpuščati, res pa je, da resnice ne moremo zakriti, znova in znova prihaja na dan. V Sloveniji, kot pravi tržaški pisatelj Boris Pahor, hodimo po kosteh in, dokler bo tako, bomo kot narod zaznamovani. Napaka je k temu pristopati ideološko, gre zgolj za to, da spregovorijo dejstva. Kristjani imamo pri tem posebno moč, ki se je premalo zavedamo, to je molitev in vera v Gospoda, vera v vse, kar nam sporoča. Stvari gredo počasi, toda upam, da bo nekoč tako, kot mora biti.

Sta gotovost in trdnost vaše vere zrcalo izkustev, globokih premišljevanj? Prav gotovo ne gre samo za prenos tradicije. To je vera, ki bi se je želeli oprijeti.

Hvala za kompliment, toda ne vem, če je Vsemogočni tako zadovoljen z mojo vero, kot ste vi. Vera raste počasi, otroške predstave o Bogu, o veri na sploh, preko vzgoje staršev, so uvajanje. Spominjam se svojih gimnazijskih let, ko sem bil najbolj pameten na tem svetu, bil sem popoldanski filozof, psiholog in ne vem, kaj še vse. Spominjam se razprav s svojo mamo, seveda so bile zelo humorne, ko sem trdil vse drugače od nje. To se je ponavadi končalo z rahlim in zelo smešnim prepirom. Moja mama je bila, ko je hotela biti jezna, zelo smešna in na koncu smo se vsi smejali. Ta vzgojni ukrep, biti jezen, pri njej vsekakor ni uspel. Ampak človek odrašča, zasledoval sem predvsem smisel človeškega življenja. Morda mi je pomagalo tudi to, da se redno srečujem s Svetim pismom, skoraj polnih štirideset let ga vsak dan vzamem v roke in o prebranem razmišljam. Skozi desetletja na isto gledam drugače. Ljudje smo, grešimo, in že to, da se na nek način zavedamo svojih meja, je veliko. (((Zelo rad imam tudi ruskega pisatelja Dostojevskega, ki je velik „bogoiskalec“; na človeka gleda v vseh njegovih razsežnostih, njegovi liki brodijo po vsemogočih blatnih mlakužah življenja. Ni kotička človeške duše, ki bi je Dostojevski ne razkril in obelodanil, ampak pri njem je na koncu vedno svetloba. Zanimiv je tudi v družbeni kritiki. Konec devetnajstega stoletja, ko so izšli njegovi Bratje Karamazovi, Slovenci smo takrat dobili prvi roman - Jurčičevega Desetega brata, je Dostojevski že odkril veliko laž totalitarizmov. Komunizem servira pravično družbo, v bistvu pa je to čista manipulacija ljudi.))) Če človek ne živi po desetih Božjih zapovedih, mu ni rešitve. Ko me je pred časom znanec, ki je ateist, vprašal, kako morem verjeti pravljicam Svetega pisma, sem mu rekel, povej mi eno. Pravi, recimo tisto o Noetu in vesoljnem potopu. Odgovoril sem, dragi moj, treba je gledati metaforično. Čemu je človeštvo danes najbližje, če ne novemu potopu, potopu pravih vrednot? (((Mora priti do kaosa. Če se v kratki človeški zgodovini ozremo na Rimsko cesarstvo, zakaj je propadlo? Zaradi moralnih vrednot. Ali pa metafora Babilonskega stolpa. Človek je stopil na mesto Boga in gradil Babilonski stolp, ki bi od zemlje segel do neba. Ne gre. Moja trdna vera je v tem, da človek ni vsemogočen. Vsemogočen je samo Bog, človek je del stvarstva, ki mora spoznavati Božje zakonitosti in čim bolje jih spozna, lažje živi. Ali nekako tako, kot je v molitvi dejal sv. Frančišek: „Vsemogočni Gospod, daj mi razsvetljenje, daj mi um, daj mi vse to, a le zato, da bi mogel izpolnjevati Tvoje zapovedi.“)))

Kaj pa novodobni „izem“, materializem? Ko mislimo, da bomo z imetjem dosegli „zemeljski raj“?

Tudi to je utvara, predvsem reklamiranje materializma, le tistega, kar je prijetno ušesom in očem. Res pa je, da ljudje še pomnijo huda obdobja v zgodovini Evrope in seveda naše dežele, obdobja hude lakote, ko ni bilo dela, ni bilo niti najosnovnejše zadostitve življenjskih pogojev. Ko se to spremeni in pride do boljšega standarda, normalno, da človek kaj hitro pozabi na duhovno podstat. Ampak spet se vse bolj kaže, da imajo eni vsega dovolj, drugi ničesar. Zahodna civilizacija je zašla na pot pogube in se oddaljila od moralnih in etičnih vrednot. Vendar, kot rad rečem, človeška pota niso Božja pota. Verujem v to, kar je zapisano v evangeliju in v razodetju. Zmotno je razmišljanje, da smo ljudje brez meja. Velika sodobna utvara je, da je človek stopil na mesto Boga.

Vrniva se na vaše poklicno področje, k vašim igralskim vlogam. Se zavedate moči svoje igre, se povsem predate v lik, ali imate igralci tudi svoje omejitve, tako pri izbiri vlog kot pri vživljanju vanje?

Smo omejeni, igralci si praviloma ne izbiramo vlog. V gledališču, kjer smo, če smo zaposleni, so nam vloge dodeljene. Tudi za film, radio ali televizijo smo izbrani. Možnost, ki nam ostane, je le, da sprejmemo ali odklonimo vlogo. Če bi v vsaki stvari, ki jo počnem, iskal pozitivno ali negativno, ne vem, kam bi prišel. Moje prepričanje je takšno: če gledamo svetovno dramatiko in že omenjenega Dostojevskega, gre pri vsem skupaj na eni strani za svete stvari, na drugi za hudičeve plati. Naloga igralca je, tudi takrat, ko igra negativni lik, prepričljiva igra, ker je to njegovo etično poslanstvo, saj s tem gledalcu omogoča prepoznavo dobrega od zla. Če bi skušali olepšati, omiliti vlogo, bi delovali, kot v vsakdanjem življenju pravzaprav počne satan, ki se prekriva. Kaže nam tisto, kar je nam všečno, ozadja pa ne vidimo. Včasih ljudje mislijo, da igralci menjamo kože, da imamo tisoč duš, več različnih karakterjev, s katerimi manipuliramo. Ne. Popolnoma jasno je. Moje stališče v življenju je, kakršno je, ko pa sem na odru, pa je to popolnoma drugačen prostor. (((Vlogo odklonim samo v primeru, ko gre za manipulacijo v družbenem kontekstu, kadar je predstava narejena z določenim namenom, koga žaliti ali diskreditirati. Igralci moramo igrati lik, kakršen v osnovi ta je.))) Kako pa vstopim v lik in kako ga ustvarjam, pa je povsem druga zgodba.

Igralci ste na piedestalu družbe. Skozi igro ne uzremo vašega duha. Kje se lahko razkrijete v svoji biti?

Če živimo svoje poslanstvo, nam ne preostane drugega, kot da se javno deklariramo. Omenil sem že, da sem imel zaradi tega velike težave. Elitni krogi so me jemali kot desničarja, domobranca, kot kmeta ... kot vse to, kar danes poslušamo za žalitev. Marsikatere nagrade so mi bile onemogočene, pred dvema letoma sem celo izvedel, da je zame veljala prepoved. V kulturi še danes deluje nezapisana mreža, h kateri so poklicani le nekateri, ostali smo odrinjeni. Vendar je, kot nasploh v življenju, vedno treba izbirati težjo pot. Če gremo vedno samo po lahki poti, se nam lahko zgodi, da si, ko nam enkrat spodrsne, razbijemo glavo. Treba je iti počasi in absolutno po težji poti. Na voljo imam po eni plati ukloniti se vsesplošnemu mnenju ali pa si upam in povem svojo resnico. Nekdo mi je nekoč rekel, vi ste edini, ki si to upa. Odgovoril sem mu, ne vem, če sem edini, vem pa, da si upam. Seveda je bil potem pogrom. Večina mojih kolegov je bila proti meni, niso me pozdravljali in nekateri me še vedno ne. Toda, poglejte, ostal sem živ in se iz tega marsikaj naučil. Imel sem priložnost, da se izpostavim, in Bogu sem hvaležen za to.

Kam se umaknete, da vse to lahko v miru premislite in vas strahovi ne preplavijo?

Rad sem sam. Imam to srečo, da me je Vsemogočni takšnega ustvaril. Samota mi veliko pomeni, ker se v samoti lahko zberem, se najdem in v miru razmislim. Eden mojih idolov sv. Anton Puščavnik je šel v popolno samoto, sv. Frančišek Asiški je imel okrog sebe veliko ljudi, a je bil vendarle tudi sam. Mati Terezija je bila vsak dan v vrvežu pomoči potrebnih, a vemo, da je imela tudi hude notranje boje z Bogom, ko ga je spraševala, zakaj je toliko zla na svetu. Pa je vendarle rekla, da je bila zanjo bistvena jutranja molitev, v kateri je našla moč, da je preživela vsak dan posebej. Vidim, tudi pri sebi, da šele z leti razumem, kaj pomeni iti v samoto in kaj pomeni preložiti skrbi Bogu, kot beremo v evangeliju. Če zaupamo, nas ni strah človeške obsodbe. Strah nas je lahko kvečjemu samo sodbe Božje.

Pišete kaj?

Ne, si ne upam (smeh). Zelo spoštujem pesnike, predvsem njih, ki so zame nekakšna vzvišena bitja. Karkoli bi napisal, nima smisla. Bili so mojstri, ki so to znali. Izjemoma zdaj, v tej internetni dobi, je včasih treba kaj napisati. To je edino. Do sebe imam zelo kritičen odnos. Slava in popularnost me ne zanimata. Najraje sem enak med ljudmi. Domači se tudi ne zanimajo kaj prida za gledališče. Pa tudi, med svojimi ožjimi družinskimi člani in med sovaščani imam veliko tremo, že ob branju berila v domači cerkvi, in se tega raje kar izogibam. Naša slovanska duša je samokritična, zelo čustvena in emotivna. Zelo smo osebni, vsak ima neko svoje mnenje in svoj način. No, če vzameva zelo banalni primer, govejo juho, vsaka gospodinja ima svoj recept. Res smo posebni.

Upajmo, da prav zaradi tega ustvarjamo velike stvari, daljnosežne.

Slovenci smo kot narod preživeli tisočletje in več. Gledal sem nove raziskave o DNK analizi, ki razkriva, da smo Slovenci med evropskimi staroselci. Teorija prihoda izpod Karpatov je zelo dvomljiva. Kot rečeno, po genetski strukturi smo Slovenci tu že od vekomaj.

So vzvodi ljubezni do igralskega poklica v vaši družini?

Mati je bila odlična pevka, še vedno je v naši dolini pojem za dobro pevko. Velikokrat sem pel skupaj z njo. Oče pa je bil zelo duhovit in družbeno aktiven človek, pel je v več vaških pevskih skupinah in bil je tudi amaterski igralec. Moj problem je bil, ker so me v gimnaziji zanimale vse, ampak res skoraj vse reči, z izjemo kakšnega strojništva recimo. Predvsem pa sta me zanimali književnost, filozofija. Se spominjam, ko me je mama nekoč vprašala, kaj boš šel pa ti študirat, sem ji odgovoril, verjetno filozofijo ali psihologijo. Pa je rekla: »Sem vedela, da nekaj takega, kar ni vse skupaj nič.« »Ja, kaj pa naj?« »Veterinar bodi, saj je kar naprej kakšna krava na kmetiji bolna in moramo vsakič iskati po Ljubljani.« (Smeh.) Pozneje je bila zadovoljna, da sem še vedno lahko pomagal na kmetiji. Poleti, ko ni gledališke sezone, sem imel največ prostega časa, ko so me tudi doma najbolj potrebovali. Delo na kmetiji me zelo veseli in še vedno si očistim glavo s kmečkim delom.

Blišč in glamur, na umetni način ustvarjeni presežki odra in slave, vam niso bili nikoli blizu?

Vse to mi je zlagano, zgolj zunanja forma, na katero pristanejo ljudje. To je neke vrste opij. Toda v ta svet moraš vstopiti, da začutiš, kako je vse to nič vredno. Če je že kaj v tej tako imenovani popularnosti, mi je dragoceno to, da spoznavam izjemne ljudi s posebnimi, samosvojimi zgodbami. Elita je le nekakšna človeška utvara zlaganih pravil, kaj kdo ima ali nima, s kom je ali ni, je po zadnji modi in podobno. Popolnoma nepomembne stvari. Dragoceno je že, da to spoznamo, kajne?

Ostane pri vsem vašem delu dovolj časa za vas?

Mora. Vseskozi moram biti v obtoku. Takšen sem. Ko bom, če bom, kdaj dočakal upokojitev, ne bom mogel biti pri miru. Imam namreč neko obsesijo, kar naprej se mi zdi, da je ogromno neopravljenega dela. Tudi ko hodim po zemlji, vidim, da se je nekje razraslo robidovje, da je treba obrezati drevje, počistiti po gozdu, kar naprej delo, delo. Imam veliko zavest do zemlje. Zelo sem navezan na našo kmetijo in sploh ne vem, če bi lahko poležaval ali vse dopoldneve preživljal ob kavicah in praznem govorjenju. Včasih, ko sem zelo utrujen in se potem izoliram, moji prijatelji rečejo, da nisem za nobeno rabo. Zadnje čase, ko imam spet veliko dela, si kar ne upam na polje, ker vem, da bi me to begalo, in zvečer, ko se moram pri delu popolnoma zbrati ali ponavljati besedilo, bi mi pri tem uhajale misli bogve kam vse. To je cena našega poklica, biti moram stoodstotno pri stvari, drugače ne gre. Idealno je, da sem povsem v svojem poklicu ali pa, ko je čas za to, povsem pri delu doma na kmetiji.

Kaj pa rumeni tisk? Oziroma, če vprašam širše, kakšno je vaše mnenje o praznih in zavajajočih vsebinah?

Zasebno življenje je moje. Intima, ki ni za vsakega. Želje rumenega tiska so seveda velike. Dom je moj prostor, drugo je moj poklic. O svoji intimi se pogovarjam le z Bogom in z zame posebnimi ljudmi. Saj piše, ne mečite biserov svinjam. Ob drugem vprašanju pa bi odgovoril, veste, vloge štirih apokaliptičnih jezdecev so danes prevzeli mediji. Ljudem ponujajo v celofan zaviti strup. Resnice so skrite daleč zadaj. Cilj tega, kar se zdaj dogaja v Evropi, je izničiti identiteto posameznika, versko, nacionalno in celo spolno, kar je v nasprotju z vsemi dognanji preteklih stoletij. Vsak od nas naj razmišlja s svojo glavo in v sebi najde merilo za razmejitev dobrega od slabega. Vesel sem, ko spoznavam vse več mladih, ki prepoznavajo ideološko krinko, in se odločajo zaživeti po pravih vrednotah. Sodobni človek se pogosto ujame v utvaro „moram biti na tekočem, moram vedeti“, ampak v tem ni pravega vrednotenja in trdne opore. Rak rana naše družbe je relativizem, na to nas je opozarjal že nadškof Šuštar, danes tako, jutri drugače. Ne ujemimo se v to. Mi smo tisti, ki se odločamo za eno ali za drugo.

Gospod Pavle Ravnohrib, hvala za pogovor. Poguma in stanovitnosti želim še naprej.